sreda, 07. maj 2014

5. LITERARNI NATEČAJ V ŽIREH, POEZIJA



KARMEN VIDMAR, 1. MESTO



geslo : ko čas še ni bežal

takrat čas ni bežal
toplina kamnitega dvorišča se je dotikala
in me opisovala  vse je bilo veliko in odprto
številne ljubezni so se lahko stiskale v eni sobi
ob enem ognjišču ob isti  črnobeli  televiziji
skuštrani prostori so dišali po kruhu in smehu
hiše so si podajale dotike otroških dlani
in ulice so skakale migetajočih obrazov 
toda odkar ne rasem več čas vsako leto bolj hiti
in z vsakim letom se krči velika ravnina
ulice in hiše so vse bolj prazne
le še malokdo se dotakne pokrajine
 pokušanje samote je za odtenek temnejše
in zdi se kot da  vse utihne ko čas pije vzdušje hitenja





 MILAN ŽNIDERIČ, HORJUL, 2. MESTO


Sončnica

Stene so rumene.
Sam diham v tem prostoru.
Zbudil sem se v tuji sobi.
V njej ni nobene moje sledi.
Ne vem več, koliko časa sem že tu na obisku.
Morda je čas, da se vrnem.

Danes sem preveč utrujen; moral bom počakati.
Jutro drsi v dan; odprem okna.

Sedim priklenjen ob oknu; na okenski polici knjiga.
Čudovito je.
Zaskrbljene misli so na drugi strani; izginjajo v daljavah.
morda ljubim le misel
Gledam v deževen dan; kaplje dežja umivajo in hladijo.
Povsem neprimeren dan je za vrnitev domov.

Na mizici je zajtrk.
Iščem te nove okuse.
Iščem novo v vsem, za kar se mi zdi, kakor da bi hip prej pozabil.

Nerad pozabljam, a neizmerno rad iščem.
Segam v jutri, že celo življenje.
Režem in sestavljam brezbrižno; vsi kolaži ob meni dobivajo nove barve in vsa nova imena se lahko rojevajo iz spomina bežečih stvari, da je vse povsem preprosto v ležanju na spomladanski trati pod rožnatimi cvetovi cvetoče jablane.
Jablana se je razcvetela kakor iz moje želje.
Nikomur je nisem vzel; morda je nihče ni videl, ko je šel mimo mene.
morda ljubim samoto
Jaz pa sem jo sanjal med rožnatimi cvetovi in sadeži na mizi; nekaj cvetnih lističev je na podstavljenem prtičku.

Meglene slike rastejo; mimogrede opazim otroški dlani; segata ob meni; segata iz daljave na majhno zeleno mizico iz pisanih prekratkih rokavov; po odmoru, napolnjenim s kričanjem, je smeh ob meni.
Velika okna so pročelja jesenskih barv; belina sega do obzorja; zelene trate poležavajo med robovi gozdov; pogled v meni sanja.
Pisane bele besede na zeleni tabli me prevzemajo.
Sestavljam jih v svoj zvezek; vse se prelijejo v moje barve; poletim.
Ves čas berem; skrbno odvijam prejeta darila; beseda me vrača domov. 

Pobeljena gora; slika na steni čaka; pripeta je na krožec sonca v desnem vogalu; vračam se; in večer pada na dišečo obalo; valovi šepetajo le, če prisluhneš.
Odžejam se s požirki hladne vode iz tolmuna in v roke vzamem majhen hlebček kruha; pravkar je bil vzet iz peči; trava valovi v vetru in mi ziblje pogled.    
Bela kava je na mizi; košček kruha; večer je; v jutru sonce plane na obraz in roke; bela kava je na mizi; v rokah vroč kostanj; slabotna luč že utripa; prižigamo sveče.

Hladno postaja v senci na robu gozda; na drugem bregu plašna srna na večerni paši.
Na saneh se spustim v dolino; belina in svetlo modro nebo; na nebo pripet krožec sonca; prav tu med stenami.
Na vrtu se suši belo perilo; jadra skozi drsenje vetra; veter ravna belino; sonce guba obraz. 
Zvezde na nebu, skoraj na dotik; na saneh nisem sam; veseli kriki; skoraj na dotik.
Povzpnem se na osamljeno gugalnico, na kateri me ni več strah; tihi zvon sem.


Počitnice naznanjajo poletje; češnje se že barvajo; čas zorenja me vodi po neznanih poteh; gost sem novim neznanim krajem; vsi neznani kraji so vse bolj domači; samotne hiše streha leži med zidovi.
Na oknu ledene rože; reže jih počeno steklo.
Podstrešje vabi v skrivnost; tu gnezdijo polhi; od srede noči do jutra hrupno strašijo; v veliki stari skrinji je papirnat zaklad; knjige brez slik; slike brez barv.

Na prašni cesti sem; na strmih robovih nad cesto skrite zaprašene gozdne jagode.
Bliski osvetljujejo sobo; grmenje z oken otresa kaplje dežja; v vetru so krošnje dreves zvok blazneče  piščali; toplo oblečen čakam, da me grom in strela preženeta v nevihtno noč.  
Po nedeljski maši se vračam, tik pred kosilom; podnice so belo poribane; mehko drsijo koraki; v kotu zimzelen v slap; na radiu pesem.
Na radiu pesem; enoličnost melodije; utripam v besedah; note utripajo s sončnimi žarki, ki bliskajo med listi drevesa.
Čebele šumeče pršijo vonj lipe iz rumenih cvetov; sladke poti vodijo domov.     
V vrhu visoke košate smreke sem našel gnezdo; prazno je že; grmenje se vrača.
Prašna cesta je povsem prazna; čaka dežja; sončnica na vrtu opazuje sončni zahod.
Nekdo prepeva; slišim bitje stare ure skozi odprto okno; veter odnaša zvonjenje; obzorje ugaša dan.

Sonce mi sije v oči, v njih nosim žar imena, vrezanega v deblo, ki cedi sladek sok bele breze in sem še žejen požirka hrepenenja.
Moje roke so rdeče obarvale borovnice; sok sladkosti pušča sledi; v mrazu drhtijo moje suhe ustnice; v neznani toplini drhti moje telo.
V poznem večeru lovim melodije; padam v besede; iščem in bežim; v temo brez meja obzorja.

Sanjam; vsako noč sanjam; vsak dan sanje pozabim; iz teme slepote v življenje valovim kot beli cvetovi mlade rži, ki jih veter praši v poznem maju; nasmeh trosi ptičje strašilo.
in hrepenim vse
kar ni mi dano
Izlivam se v dneve; izlivam sanje; v samoti šepetam sledi na beli papir.

Ovitek knjige je postaran; listi so skoraj rumeni.

Knjiga je ob meni; na njej je zabeleženo moje ime; prebiram verze; lovim pisane barve.
Spuščam se med stihi v sanjski svet; ni povsem moj, vendar si ga želim, ni povsem srečen, vendar se ga ne bojim.
Besede se pletejo v tiste žarke, ki sem jih pozabil loviti; in segam v življenje tistih, ki so jih prepoznali.
Danes mi prinašajo zamujeno; kakor da bi bile poklonjene meni; iz besed se prelivajo v moje misli.
Sledi grenke bolečine v verzih me navdihujejo in mi ne jemljejo poguma.
Na prazno stran pripišem še svoje misli; morda jih nekoč prekvasim v verze; morda se nekoč tudi moje misli vrnejo k meni; ali pa jih kdo najde in se jih oklene.
Pokloniti želim nekaj besed; ves čas pišem.

Kosilo me čaka.
Pa se mi ne zdi nedeljsko; morda me oklepa turobnost, ki jo nosi deževen dan.
Nedeljski sprehod, zapisan na opomnik koledarja, bo v tem vremenu moral odpasti.
Ne moti me posedanje; željan sem počitka.
Juha je premalo vroča.
Rumeno jabolko dehti jesen.

Kaplje pospešeno drsijo po steklu zaprtega okna; tik pred spodnjim robom se za hip zaustavijo.
Pomladno se barvajo trave; veselim se ljudi; prihajajo v sobo.
Prihajajo z nasmehom preko teh širokih vrat; prinesli so mi čudovito zgodbo; prihajajo skozi okna.
Prišli so v zgodbah otrok in v drsenju avta na mokri cesti; v njih se nasmejani sončimo ob jezerih,
rekah, ob torti na fotografijah in mladostnih obrazih; na okensko polico mi poklanjajo nove knjige.
Radoveden se sprehajam v vseh teh njihovih prigodah; odpirajo mi nov neznan svet.



Ponujajo mi čudovito vezan zvezek; a je prazen; oklenem se knjige; oklenem se svojega okna.
Na mobilnem telefonu, ki ga je nekdo pozabil v tej sobi, pregledujejo in brišejo neodgovorjene klice.
Otroci polagajo majhne dlani na zeleno mizico, segajo po drobnih sladkarijah in pojejo; v meni je njihov aplavz.
V otroških očeh se iskri pogled, ki me prevzame in očara; kakor da bi me želel poznati.

Povsod po sobi so razstavljene knjige.
Rad jih prebiram; potujejo med rokami obiskovalcev.
Knjiga v mojih rokah ima sončno rumen ovitek; našel sem novo pesem; prevzame me in me ne bo več zapustila; v sobo se počasi spušča tišina; skoraj kot davni odmev je.
Ženski glas je odmev moškemu glasu; šepeta mi med trnje cvetoče besede.

morda ljubim le misel
ki mi je najbližja
morda ljubim samoto
svoje ljubezni
in hrepenim vse
kar ni mi dano
in vse česar ne morem dati
     in tišina noči
mi govori moje neizrečene besede
in kot odmev rodi plaz
rodi neizrečeno bolečino
     tvoje in moje želje
pa plešejo same poslednji veliki valček
v melodiji tišine
     rodila sva jih
     izgubila sva jih
pozabiva nikdar

Moji obiskovalci odhajajo skozi vrata; odhajajo na drugo stran oken; in z njimi potujem; na ulici mi prižigajo luči; rumeni krožci so pripeti na bleščeče pločevine; v daljavo izginjajo oranžni in rdeči utripi; ugašajo v oknih drobne utripajoče luči.
Sedijo ob meni; sedijo na drugi strani sobe; sedijo daleč, daleč proč; beseda jih komaj doseže.
Vence spletajo v svojih pogovorih; zrem v njihove vesele oči.
Sedim ob oknu; v tišini opazujem; opazujem ljudi na tej in na oni strani.
Veselim se ljudi; prihajajo in odhajajo.
Prihajajo in odhajajo preko teh širokih vrat; vidim jih skozi okna; prihajajo z nasmehom.
Čudovito je.
In zabavno; neznanci me kličejo oči in njihovi otroci dedi. 
Zaskrbljene misli so na drugi strani; izginjajo v daljavah.

Jutri se bo k oknu obrnil sončnice cvet.
bele ptice bodo odletele
Nov šopek je v vazi.
sneg prekrije zimzelen
Berem.
pozabim te nikdar
Večer je; končam pisanje; svetloba sobe tipa v temo; morda bi moral poiskati sveče.
Zaprem okna; odložim prenosnik in knjigo ob šopek; skoraj zaprti rožnati cvetovi na temni vejici se skozi kaplje medlo bleščijo.






VESNA ŠARE – 3. MESTO


oranžna poletja
hodil si
skozi nasade oranževcev
pobrala sem noge
in stopila za tabo
tudi mi smo jih imeli doma
takrat ko so okna
še prepevala
sredi kuhinje so stali v krogu
z rokami
spetimi v naročju
kot ženska ki čaka
na dopolnitev
in vedeli za vse besede
ki so razprle posodo
na maminem predpasniku

ne joči mi je šepetala mama
in mi brisala limone z lic
ne joči saj je samo krožnik
kmalu bo pognal nov
še lepši še modrejši

podarila je roke pticam
da sem zagledala brstje
na trebuhu
in stresla gube v nasmeh
ko se je zavihtela žlica
sredi tekočega prostora

čutila sem kako drvi
mamina senca
kako se plazi kazalec
skrivaj
da ne izvemo za jesen
in mize so stopicale
stoli omare
tako zelo
počasi

in samo takrat sem znala biti
sad oranževca













Ni komentarjev:

Objavite komentar