KARMEN VIDMAR, 1. MESTO
geslo : ko čas še ni
bežal
takrat čas
ni bežal
toplina
kamnitega dvorišča se je dotikala
in me
opisovala vse je bilo veliko in odprto
številne ljubezni so se lahko stiskale v eni sobi
ob enem ognjišču ob isti črnobeli televiziji
skuštrani prostori so dišali po kruhu in smehu
hiše so si podajale dotike otroških dlani
in ulice so skakale migetajočih obrazov
toda odkar ne rasem več čas vsako leto bolj hiti
in z vsakim letom se krči velika ravnina
ulice in hiše so vse bolj prazne
le še malokdo se dotakne pokrajine
pokušanje samote je za odtenek temnejše
in zdi se kot da vse utihne ko čas pije vzdušje hitenja
MILAN
ŽNIDERIČ, HORJUL, 2. MESTO
Sončnica
Stene so rumene.
Sam diham v tem prostoru.
Zbudil sem se v tuji sobi.
V njej ni nobene moje
sledi.
Ne vem več, koliko časa sem
že tu na obisku.
Morda je čas, da se vrnem.
Danes sem preveč utrujen;
moral bom počakati.
Jutro drsi v dan; odprem
okna.
Sedim priklenjen ob oknu;
na okenski polici knjiga.
Čudovito je.
Zaskrbljene misli so na
drugi strani; izginjajo v daljavah.
morda ljubim le misel
Gledam v deževen dan;
kaplje dežja umivajo in hladijo.
Povsem neprimeren dan je za
vrnitev domov.
Na mizici je zajtrk.
Iščem te nove okuse.
Iščem novo v vsem, za kar
se mi zdi, kakor da bi hip prej pozabil.
Nerad pozabljam, a
neizmerno rad iščem.
Segam v jutri, že celo
življenje.
Režem in sestavljam brezbrižno;
vsi kolaži ob meni dobivajo nove barve in vsa nova imena se lahko rojevajo iz
spomina bežečih stvari, da je vse povsem preprosto v ležanju na spomladanski
trati pod rožnatimi cvetovi cvetoče jablane.
Jablana se je razcvetela
kakor iz moje želje.
Nikomur je nisem vzel;
morda je nihče ni videl, ko je šel mimo mene.
morda ljubim samoto
Jaz pa sem jo sanjal med
rožnatimi cvetovi in sadeži na mizi; nekaj cvetnih lističev je na podstavljenem
prtičku.
Meglene slike rastejo; mimogrede
opazim otroški dlani; segata ob meni; segata iz daljave na majhno zeleno mizico
iz pisanih prekratkih rokavov; po odmoru, napolnjenim s kričanjem, je smeh ob
meni.
Velika okna so pročelja
jesenskih barv; belina sega do obzorja; zelene trate poležavajo med robovi
gozdov; pogled v meni sanja.
Pisane bele besede na zeleni
tabli me prevzemajo.
Sestavljam jih v svoj
zvezek; vse se prelijejo v moje barve; poletim.
Ves čas berem; skrbno
odvijam prejeta darila; beseda me vrača domov.
Pobeljena gora; slika na
steni čaka; pripeta je na krožec sonca v desnem vogalu; vračam se; in večer
pada na dišečo obalo; valovi šepetajo le, če prisluhneš.
Odžejam se s požirki hladne
vode iz tolmuna in v roke vzamem majhen hlebček kruha; pravkar je bil vzet iz
peči; trava valovi v vetru in mi ziblje pogled.
Bela kava je na mizi;
košček kruha; večer je; v jutru sonce plane na obraz in roke; bela kava je na
mizi; v rokah vroč kostanj; slabotna luč že utripa; prižigamo sveče.
Hladno postaja v senci na
robu gozda; na drugem bregu plašna srna na večerni paši.
Na saneh se spustim v
dolino; belina in svetlo modro nebo; na nebo pripet krožec sonca; prav tu med
stenami.
Na vrtu se suši belo
perilo; jadra skozi drsenje vetra; veter ravna belino; sonce guba obraz.
Zvezde na nebu, skoraj na
dotik; na saneh nisem sam; veseli kriki; skoraj na dotik.
Povzpnem se na osamljeno
gugalnico, na kateri me ni več strah; tihi zvon sem.
Počitnice naznanjajo
poletje; češnje se že barvajo; čas zorenja me vodi po neznanih poteh; gost sem
novim neznanim krajem; vsi neznani kraji so vse bolj domači; samotne hiše
streha leži med zidovi.
Na oknu ledene rože; reže
jih počeno steklo.
Podstrešje vabi v
skrivnost; tu gnezdijo polhi; od srede noči do jutra hrupno strašijo; v veliki
stari skrinji je papirnat zaklad; knjige brez slik; slike brez barv.
Na prašni cesti sem; na
strmih robovih nad cesto skrite zaprašene gozdne jagode.
Bliski osvetljujejo sobo;
grmenje z oken otresa kaplje dežja; v vetru so krošnje dreves zvok
blazneče piščali; toplo oblečen čakam,
da me grom in strela preženeta v nevihtno noč.
Po nedeljski maši se vračam,
tik pred kosilom; podnice so belo poribane; mehko drsijo koraki; v kotu
zimzelen v slap; na radiu pesem.
Na radiu pesem; enoličnost
melodije; utripam v besedah; note utripajo s sončnimi žarki, ki bliskajo med
listi drevesa.
Čebele šumeče pršijo vonj
lipe iz rumenih cvetov; sladke poti vodijo domov.
V vrhu visoke košate smreke
sem našel gnezdo; prazno je že; grmenje se vrača.
Prašna cesta je povsem
prazna; čaka dežja; sončnica na vrtu opazuje sončni zahod.
Nekdo prepeva; slišim bitje
stare ure skozi odprto okno; veter odnaša zvonjenje; obzorje ugaša dan.
Sonce mi sije v oči, v njih
nosim žar imena, vrezanega v deblo, ki cedi sladek sok bele breze in sem še
žejen požirka hrepenenja.
Moje roke so rdeče obarvale
borovnice; sok sladkosti pušča sledi; v mrazu drhtijo moje suhe ustnice; v
neznani toplini drhti moje telo.
Sanjam; vsako noč sanjam;
vsak dan sanje pozabim; iz teme slepote v življenje valovim kot beli cvetovi
mlade rži, ki jih veter praši v poznem maju; nasmeh trosi ptičje strašilo.
in hrepenim vse
kar ni mi dano
Izlivam se v dneve; izlivam
sanje; v samoti šepetam sledi na beli papir.
Ovitek knjige je postaran;
listi so skoraj rumeni.
Knjiga je ob meni; na njej
je zabeleženo moje ime; prebiram verze; lovim pisane barve.
Spuščam se med stihi v
sanjski svet; ni povsem moj, vendar si ga želim, ni povsem srečen, vendar se ga
ne bojim.
Besede se pletejo v tiste
žarke, ki sem jih pozabil loviti; in segam v življenje tistih, ki so jih
prepoznali.
Danes mi prinašajo
zamujeno; kakor da bi bile poklonjene meni; iz besed se prelivajo v moje misli.
Sledi grenke bolečine v verzih
me navdihujejo in mi ne jemljejo poguma.
Na prazno stran pripišem še
svoje misli; morda jih nekoč prekvasim v verze; morda se nekoč tudi moje misli
vrnejo k meni; ali pa jih kdo najde in se jih oklene.
Pokloniti želim nekaj
besed; ves čas pišem.
Kosilo me čaka.
Pa se mi ne zdi nedeljsko; morda
me oklepa turobnost, ki jo nosi deževen dan.
Nedeljski sprehod, zapisan
na opomnik koledarja, bo v tem vremenu moral odpasti.
Ne moti me posedanje; željan
sem počitka.
Juha je premalo vroča.
Rumeno jabolko dehti jesen.
Kaplje pospešeno drsijo po
steklu zaprtega okna; tik pred spodnjim robom se za hip zaustavijo.
Pomladno se barvajo trave;
veselim se ljudi; prihajajo v sobo.
Prihajajo z nasmehom preko
teh širokih vrat; prinesli so mi čudovito zgodbo; prihajajo skozi okna.
Prišli so v zgodbah otrok
in v drsenju avta na mokri cesti; v njih se nasmejani sončimo ob jezerih,
rekah, ob torti na
fotografijah in mladostnih obrazih; na okensko polico mi poklanjajo nove
knjige.
Radoveden se sprehajam v
vseh teh njihovih prigodah; odpirajo mi nov neznan svet.
Ponujajo mi čudovito vezan
zvezek; a je prazen; oklenem se knjige; oklenem se svojega okna.
Na mobilnem telefonu, ki ga
je nekdo pozabil v tej sobi, pregledujejo in brišejo neodgovorjene klice.
Otroci polagajo majhne
dlani na zeleno mizico, segajo po drobnih sladkarijah in pojejo; v meni je
njihov aplavz.
V otroških očeh se iskri
pogled, ki me prevzame in očara; kakor da bi me želel poznati.
Povsod po sobi so
razstavljene knjige.
Rad jih prebiram; potujejo
med rokami obiskovalcev.
Knjiga v mojih rokah ima
sončno rumen ovitek; našel sem novo pesem; prevzame me in me ne bo več
zapustila; v sobo se počasi spušča tišina; skoraj kot davni odmev je.
Ženski glas je odmev
moškemu glasu; šepeta mi med trnje cvetoče besede.
morda ljubim le misel
ki mi je najbližja
morda ljubim samoto
svoje ljubezni
in hrepenim vse
kar ni mi dano
in vse česar ne morem dati
in tišina noči
mi govori moje neizrečene
besede
in kot odmev rodi plaz
rodi neizrečeno bolečino
tvoje in moje želje
pa plešejo same poslednji
veliki valček
v melodiji tišine
rodila sva jih
izgubila sva jih
pozabiva nikdar
Moji obiskovalci odhajajo
skozi vrata; odhajajo na drugo stran oken; in z njimi potujem; na ulici mi
prižigajo luči; rumeni krožci so pripeti na bleščeče pločevine; v daljavo
izginjajo oranžni in rdeči utripi; ugašajo v oknih drobne utripajoče luči.
Sedijo ob meni; sedijo na
drugi strani sobe; sedijo daleč, daleč proč; beseda jih komaj doseže.
Vence spletajo v svojih
pogovorih; zrem v njihove vesele oči.
Sedim ob oknu; v tišini
opazujem; opazujem ljudi na tej in na oni strani.
Veselim se ljudi; prihajajo
in odhajajo.
Prihajajo in odhajajo preko
teh širokih vrat; vidim jih skozi okna; prihajajo z nasmehom.
Čudovito je.
In zabavno; neznanci me
kličejo oči in njihovi otroci dedi.
Zaskrbljene misli so na
drugi strani; izginjajo v daljavah.
Jutri se bo k oknu obrnil
sončnice cvet.
bele ptice bodo odletele
Nov šopek je v vazi.
sneg prekrije zimzelen
Berem.
pozabim te nikdar
Večer je; končam pisanje;
svetloba sobe tipa v temo; morda bi moral poiskati sveče.
Zaprem okna; odložim
prenosnik in knjigo ob šopek; skoraj zaprti rožnati cvetovi na temni vejici se
skozi kaplje medlo bleščijo.
VESNA ŠARE – 3. MESTO
oranžna poletja
hodil si
skozi nasade oranževcev
pobrala sem noge
in stopila za tabo
tudi mi smo jih imeli doma
takrat ko so okna
še prepevala
sredi kuhinje so stali v krogu
z rokami
spetimi v naročju
kot ženska ki čaka
na dopolnitev
in vedeli za vse besede
ki so razprle posodo
na maminem predpasniku
ne joči mi je šepetala mama
in mi brisala limone z lic
ne joči saj je samo krožnik
kmalu bo pognal nov
še lepši še modrejši
podarila je roke pticam
da sem zagledala brstje
na trebuhu
in stresla gube v nasmeh
ko se je zavihtela žlica
sredi tekočega prostora
čutila sem kako drvi
mamina senca
kako se plazi kazalec
skrivaj
da ne izvemo za jesen
in mize so stopicale
stoli omare
tako zelo
počasi
in samo takrat sem znala biti
sad oranževca
Ni komentarjev:
Objavite komentar