sreda, 07. maj 2014

5. LITERARNI NATEČAJ V ŽIREH, PROZA







OLGA KOLENC , 1. MESTO




Šifra: ŽIDKA

ŽIDKINO SLOVO

Poletje se je povsem neopazno prevešalo v zgodnjo jesen. Zelene barve so izgubljale lesk in mali grički v okolici Loga so se mi zazdeli kot preprana oblačila. Sonce, ki je zjutraj že zamujalo iznad Štrangela, se je s poševnimi žarki dotikalo belih prosojnih tančic, ki so se dvigale iznad vlažnih osoj. Ta blag prehod v naravi je bil vselej prežet z nostalgijo. Slutila sem neko slovo, za katerim vselej ostaja nekaj, kar ni dorečeno.
Po košenicah je pognala otava. Za njo je kasneje pognala še vnuka, ki sta jo naši kravi kar sami popasli. Z Židko in Naglne ni bilo velikega dela in časa za igro je bilo med pašo več kot dovolj. Vetrovi, ki vlečejo preko planote, so komaj opazno prinašali hlad in skozi tanko obleko nas je hitro zazeblo. Včasih sem se ogrela tako, da sem se polulala v travo, nato pa bosih nog stopicala v topli mlakuži.
Neke jeseni sta kravi kar na lepem ostali v hlevu in svežo krmo sta jima starša prinašala v košu. Preden sta delo opravila je bilo okoli živine izrečenih veliko besed in modrovanj. Gradila se je vez in tako sta kravi z leti postali del nas, del naše družine. Posebno svetlo rjava Židka mi bo za vedno ostala v trajnem spominu. Bila je prava miroljubna mama; v našem hlevu je povrgla kar šestnajst telet.
Hlev se je nahajal pod kuhinjo in prostora je razmejeval le star leseni podenj. Mama je vsak živalski zvok razpoznala natanko tako, kot da bi v sosednjem prostoru z ušesi sledila otrokom.
Veriga je včasih iznenada zarožljala in težko kravjo sapo je bilo slišati skozi zadelane špranje. Mama se je vznemirila:
»Le kej se krava spet tuok addihuje? De ni kej takga pajiedla?«
Včasih je zaropotalo v žlebu. Mami se je dvignil krvni tlak, kajti dobro je vedela, kaj se dogaja.
»Boš že vidla, če se boš iz dabrga fuotra dielala narca!«
Kravi sta imeli svoje okuse in včasih sta z roglji nekaj krme odvrgli na tla. Včasih se je hrupen splet dogodkov v hlevu tako stopnjeval, da smo mogli zadevo preveriti. Zadnji alarm je sprožil petelin, ki je vznemiril vse svoje putke. Tudi en sam kravji muk je izrazil njeno potrebo in željo. Vselej nas je spremljal strah, da kravi s krmo ne bi pojedli kakšnega žeblja ali drugega ostrega koščka kovine. Mama je večkrat povedala kakšno vaško prigodo, kako je morala zdrava molzna krava na silo v zakol. Krava je pomenila preživetje, če je poginila revnemu bajtarju, si je ta le težko opomogel. Kadar smo klekljale v kuhinji, smo budno spremljale vsako buciko, ki jo je prenapeta nit odvrgla na tla. Posebno bucike z okrasnimi večbarvnimi glavicami so včasih kar frčale po zraku. Kadar sta bila na cementnem jieštrahu v pripravi prašičji ali kravji škaf, bi ju bucika po nesrečnem naključju z lahkoto dosegla.
Kadar je krava telila, otroke nikoli niso pustili v hlev. Nekega dne se je v moji mali glavi zbudilo novo vprašanje:
»Mama, od kje pa pride teliček?«
Mama mi je z dvignjeno glavo izdala skrivnost:
»Izkopljejo ga izpod jasli.«
Hitro sem dodala:
»Zakaj pa otroci ne smemo v hlev?«
Pojasnila je, da krava brca, ker se boji do telička.
Leto se je obrnilo okoli in komaj smo čakali novo telitev, z njo pa tisto kot sonce rumeno pečeno skuto, ki se v ustih kar raztopi. Mleko, ki bo ostalo teličku, bo močno in sladko. Starša sta vse pogosteje odhajala v hlev, ogledovala kravo in modrovala, kdaj bo prišla njena ura.
»Mat, krava se trieb, dans pa bo təučk,« je nekega jutra rekel ata, ko se je vrnil iz hleva.
»Ti pa le hitr na Ugalce an pa h Tamažu pa diece, de baje təučka kapál!«
Tekla sem, kar so me nesle noge. Moški, ki so bili doma, so delo spustili iz rok in nemudoma šli za menoj.
Telitev je atu in mami vselej prinesla goro skrbi. Lahko bi poginila krava, lahko bi poginilo tele. V moji otroški glavi so se nizala nova vprašanja. Otroci smo se tako kot vsi otroci tega sveta, vselej znašli po svoje. V izbi je bila v podnju zavrtana mala okrogla luknja. Zamašena je bila s plutovinastim zamaškom in nikoli nisem vedela čemu služi. Odstranila sem zamašek, se ulegla na tla, uho pa pritisnila na odprtino. V gubah ušesa so se že zbirale glasne moške besede, ki so odražale dokaj napet položaj. Nič od tega, kar je povedala mama, nobenega kopanja z lopatami in krampi. Nemir se je iz minute v minuto še stopnjeval in napeto uho je zaznalo razločne besede:
»Le fajn zaviəš štrek akuol nage …takist ja…, ja…še mal…, zej pa paprimte te mačni… haruk…, haaaruk…, dejma, dejmo… mal predaha…, ha – ruk, še mal, še mal....muoč…muoč…«
Besede in vzkliki, ki so nekontrolirano padali na vse strani, so na tej in na drugi strani lesenega podna napetost še stopnjevale. V to glasno dogajanje je z bolečim prizvokom dvakrat zapored muknila krava. Sledil je dolg in odrešujoči haaaruk! Napetost je popustila in moški so se razčebljali kot ženske, preden dobijo svoje reči. Na luknjo sem hitro pritisnila čep, kajti mama je preko stopnic že drobila korake. Odprla je vrata, oči so ji sijale, čeprav je v njih izza ozadja še vedno odsevala senca skrbi.
»Zej je pa že təučk! Tuok je liep, pa tut vəlk jə! Že pije! Če ba usə pa srieč, ga boš že jutr laht šla gliedat,« je dodala po otroško srečna.
V tretjino škafa je hitro nalila vrelo vodo in dodala domačih kamilic. Od skupnih ust je odtrgala par svežih jajc, dodala krmila in počakala, da se je kravji poporodni lek ravno prav ohladil.
Nekoč se je zgodilo, da sta minila že drugi in tretji dan, mama pa nam še vedno ni pustila do hleva. Slabe volje in globoko zaskrbljena se je vračala s skromnim ostankom rumenega mleka, ki ga teliček ni posesal. Moja radovednost se je prelevila v nestrpnost, toda točno sem vedela, kje je pri takšnih zadevah mamina meja. Uho sem še nekajkrat dala na odprtino, toda zaman. Zaznala sem splošen ritual okoli molže, ogovarjanje nerodnega telička, nastiljanje stelje ter kidanje gnoja. Torej, tele je živo, krava tudi, le kaj mora biti narobe!?
Čez teden dni se je mama na moje prošnje končno le omehčala. Povedala je, da je Židka bolna, oziroma, da je poškodovana. Eden izmed »kopačev« je namreč telička tako močno kopal izpod jasli, da je kravo po nesreči »ukopal«. Moja radovednost je dosegla vrhunec. Kako jo je »ukopal«, kam jo je »ukopal«, koliko, sploh pa, zakaj zaradi tega telička ne smemo videti? Mama se je malce zmedla, skomignila z rameni in dodala:
»Ukopal« jo je za rep!« Bila je tako prepričljiva, da bi ji ves svet verjel. Ob prvi naslednji molži me je malce nervozna končno pustila do hleva. Zgrožena sem obstala na vratih. Kravi je izpod repa, oziroma, iz spolovila, dolgo črno črevo viselo skoraj do tal. Pogled mi je zdrknil pod jasli in po celotnem kravjem stojišču, a o kopanju nikjer niti sledu.
Po tej nesrečni telitvi je bilo Židkinega poslanstva za vselej konec. Hkrati smo se soočali z dejstvom, da bo kmalu usahnil tudi njen mlečni izvir. Mama je vsak dan namolzla manj mleka. Golido je vselej nagnila proti svetlobi, zmajala z glavo in žalostna stisnila ustnice. Kravo, ki je celih šestnajst let hranila njeno družino, bo treba prodati. Sam bog ve, koliko bolečine se je skrivalo v njeni duši. S prodajo sta z atom tako odlašala celo poletje. Nazadnje je bila že povsem jalova, dala je le še mali lonček že povsem vodenega mleka.
Leta so se Židki poznala tudi na zunaj. Umirjena starka je stala ob jaslih in počasi prežvekovala seno. Izpod usločenega hrbta in velikega poveznjenega trebuha sta molela dva para koščenih nog. Videti je bilo, kot da nosi velike lesene cokle. Že na prvi pogled je bila pravo nasprotje mladi in muhasti Naglni. Ta se je izzivalno sukala okoli sosednjih jasli in med molžo večkrat brcnila mamo. Bila je bele barve. Nekaj velikih in skoraj črnih pik je imela posutih le po zadnjem delu hrbta in vampa. Pravzaprav je bila samosvoja, vase zagledana arogantna lepotica, ki jo nisem nikoli vzljubila. 
Čas Židkinega slovesa se je nezadržno bližal. Vsako prvo soboto v mesecu je bil  v vasi živinski sejem. Sejem je bil vsekakor živ. Ta dan se je na vasi dogajalo več kot običajno. Po ozkih poteh so živino prignali z raznih koncev planote. Živali, ki so bile navajene hleva, so bile povsem izčrpane od dolgih napornih poti. Privezali so jih ob najbližja drevesa, kjer so čakale na tehtanje in transport. Včasih so komaj krotili kakšnega močnega mladega bika. Nam otrokom se ta dan po pouku nič ni mudilo domov. Postopali smo v varnostni razdalji ali pa božali krotke živali.
Ata je bil tisto usodno jutro, preden je odšel v hlev, nekam odsoten in redkobeseden. Tudi polenta, ki jo je mama dodatno posula z ocvirki, mu ni šla v slast. Z aluminijasto žlico je počasi zajemal rumene grude in jih zalival s požirki kislega mleka. Rumen kupček sredi keramične sklede se kar ni in ni hotel »podreti«. Nato si je z robcem brisal brke, hodil po kuhinji gor in dol, kot da bi koga čakal.  Počasi je odšel v klonico, kjer je imel spravljena svoja orodja. Kot da ne ve, kaj išče, je brkljal po stvareh in se praznih rok vrnil v kuhinjo. Z roko je še zadnjič segel po malem kavinem lončku ob robu štedilnika in srknil iz njega do usedline. Šel je v izbo, znova šaril po zidni omari ter se končno odpravil na ispo. Njegovi koraki so bili težki kot da bi za vratom nosil breme sena. Sam sebi je rekel, da ve, kje ima tisti štrik. Že včeraj je vedel, kje ima tisti štrik, le da je ob nošnji otave segal po njem brez današnjih odvečnih obredov.
Nobene izbire ni bilo več. Pograbil je vrv, ki je visela na tramu in sestopil do veže. Odšle smo za njim. Židka je mirno ležala ob jaslih. Rahlo je dvignila glavo in v nas se je zazrlo dvoje velikih črnih oči. Pomislila sem, da si pravzaprav še nikoli nisem ogledala njenih oči. Že prej bi lahko vedela, da so globoke in temne.
Le s težavo je dvignila staro telo. Ata je stopil do nje in ji okoli vratu previdno namestil vrvni povodec. Veriga, s katero je bila prikljenjena k žlebu, je še poslednjič zarožljala.
»No, Židka, pa pejva,« je rekel z umirjenim glasom. Kravo je potrepljal po plečih in rahlo potegnil za vrv. Ni se premaknila. Kam naj vendar gre? Komaj se dvigne s tal in prestopi tistih nekaj korakov, ki jo loči od jasli. Pozabila je, vse je pozabila. Odpočiti se mora. Tu je njen kot, takoj za vrati, na desno. Začudeno je buljila v prazno in zazdelo se mi je, da je ostarela v eni  sami noči.
Ata je znova povlekel za vrv a ona je stala kot prikovana. Čez nekaj trenutkov je njeno telo nevarno zanihalo v levo. Prednja lesena cokla je, kot da ne spada k četverici nog, zdrsnila daleč naprej. Telo se ji je usločilo, iz grla se ji je izvil krik bolečine. Ata jo je znova potrepljal po hrbtu ter jo še enkrat vzpodbudil. V njenih velikih globokih očeh sta se odražala strah in obup. Kar precej časa je trajalo, da je levo nogo povlekla nazaj do telesa. Ob ponovnem poskusu je nihala zdaj naprej, zdaj nazaj, in sunkovito dodala korak brez nadzora. Čas je neusmiljeno tekel in vse je bilo na začetku. Trije skrajno nevarni prestopi so bili vse, kar sta dosegla. Ko je med splošnim prerivanjem mali obrat v smeri proti izhodu končno uspel, je kravo že čakala prva pregrada.
Znašla se je pred manjšim lesenim pragom, ki je hlev razmejeval od velike kleti. Na drugi strani le te je skozi odprta vrata pljuskala bela svetloba. Sledili so dolgi nerodni stopi do nove, pol metra visoke stopnice. Spodnji del hiše je ukopan v mali breg, zato je ta raztežaj pogosto predstavljal oviro. Tako je starko čakal nov razkorak, ki so ga mlade živali s težavo presegle.
Komaj začeti sprevod je obstal. Kam naj zdaj gre? Hruška zelenka je z razmetano senco zastirala luč, ki zenice krči do bolečine. Sam bog ve, kdaj je Židka zadnjič videla sonce. Že vrnitev do jasli bi bila več, kot ta dan še zmore. Kje je zdaj čas, ko se je kot srna igrivo pognala čez prag, privzdignila rep in malce bezljala. Po gričkih je mulila sladko otavo in jo pretvarjala v belo zlato. Rojevala je po naravi. Starša sta kot strokovnjaka vedela, kdaj je godna za bika. Zdaj je neuporabna, zdaj je na koncu svoje poti.
Njeno telo se je pod napeto vrvjo znova napelo kot lok. Stresal ga je drget in sunkovito je dihala skozi nozdrvi. Videla sem, da ji bo ta podvig posrkal poslednje atome moči. Ata je hitro podložil še nekaj desk, da ji skrajša razdaljo prestopa. Krava pa je stala in tudi čas je stal, le sonce je že sililo iznad zelenkine krošnje. Ata je z vso močjo povlekel za štrik, mama pa se je nekako tako, kot ob košnji v s senom naloženi voz, s strani upirala v kravo. Telo Židke se je pod lastno težo in silo upora, z vso silo zagnalo pod vratni podboj. Okorna prednja cokla je nad oviro topo udarila v zemljo.
Iz atovih prsi se je izvil klic po božji pomoči. Tudi mama je že porabila celotno zalogo moči. Srca so divje razbijala v prsih, kajti bali smo se, da se krava razpleči. Bila je toga kot iz lesa in če bi zdaj legla, se ne bi pobrala. Agonija je zameglila občutek za čas, ko je krava z vsemi štirimi končno obstala pred hlevom. Preznojeno telo so ji stresali krči. Tančice pare, ki so se od telesa dvigale v zrak, je hitro posrkalo sonce. Pretežka glava ji je lezla k tlom, njen prsni koš se je dvigal in padal kot mali kovaški meh, ki sem ga atu poganjala v kovačiji.
Rahlo nagnjen teren je še dodatno zmedel njeno predstavo o hoji. Drsaje je prestavila zdaj eno, zdaj drugo nogo. Videti je bilo, kot da nosi velike okorne drsalke, nad katerimi nima nadzora. Po treh drsajočih prestopih sta se ji prednji nogi razširili malce navzven in kot na ledu zdrsnili preko vlažne travne podlage. Ustavili sta se šele, ko je z glavo udarila v hruškino deblo. Mamin krik se je jedko izpel pod lesenim napuščem. Židka je topo strmela predse, čez njeno teme je zdrsnil curek krvi. Pod ličnicami se je razpršil v nešteto drobnih kapljic, ki so obarvale živo zelene bilke otave. Ata se je sklonil, pobral odlomljeni rog in nas potolažil, da nam bo vsaj ta ostal za spomin.
Velik ukrivljen rog, s katerega nam je mama znala razbrati število kravjih telitev, je kot nož zarezal v mojo mehko sredico. Uboga Židka, tega si res ni zaslužila! Okoli bele kosti je mezela kri, ki je s sladkim vonjem privabljala muhe. Mama je segla po leskovo vejo in hitro odgnala roj pijavk. Začaran krog se je ponovil. Neskončno dolgo je trajalo, preden so se za silo uskladile vse njene štiri velike lopataste noge. Starša je zaskrbelo, da bo sejem končan, še preden bosta kravo prignala do vage.
Židka je čisto počasi, korak za korakom, poslednjič zapuščala Log. Trojica je sklonjenih glav naposled izginila v Rajdi. Mama, ki je šla zadnja, se mi je v modrem predpasniku zdela še bolj majhna in drobna. Kar trajalo in trajalo je, preden so se prikazali izza ovinka. S sestro sva stekli na hrib, da s pogledom ujameva zadnje trenutke slovesa. Sledili sva vsakemu gibu. Od časa do časa je krava obstala, nato je v pesku znova »zaškrtal« korak. Na hribu sva stali še tudi potem, ko je v Špici že zdavnaj izginila mamina ruta. Začutila sem, da je z Židko tisti trenutek nekaj odšlo, nekaj za vselej umrlo.
Čas, ki je prej norel, se je ustavil. Napolnjen s praznino je silil v nebo, ki se je že prevleklo z mlečno kopreno. Ata in mama sta se nebogljena kot Židka, vrnila domov šele pozno pod noč. Z dolgimi in pogostimi postanki sta jo komaj prignala do cilja. Kamion je medtem že odpeljal, na srečo je bilo tisti dan živine za še eno furo. Tako jih je čakalo mučno čakanje v pozno popoldne. Preden se je kamion vrnil in preden so stehtali in naložili še zadnjo žival, se je že znočilo. Prestrašeni in povsem obnemogli Židki je ob transportu na prikolico znova zdrsnilo in zlomila si je zadnjo nogo.
Zgodba nas je v dno duše pretresla. Molče smo se spravili spat in si na skrivaj brisali solze. Stara jalova krava za zakol je imela nizko ceno. Denar od prodaje je pokril le nekaj naših najbolj osnovnih življenjskih potreb. Z drobižem, ki je ostal, je mama kupila veliko, kot žamet mehko brisačo. Njene svetlo zelene in roza zaplate, preko katerih so se prepletale rože iz pisanih zank, so tudi pozimi pričarale rožnati griček nad hišo. Obešena je bila na veliki leseni kljuki, pritrjeni na podboj kamrskih vrat in je služila celotni družini. Vanjo smo si brisali le obraz in to samo ob nedeljah in praznikih, ko smo odhajali k maši.





ANTONIJA STANONIK, 2. MESTO













Natečaj: VRNITEV V PRETEKLOST
Geslo: Ona Starejša

Ena  njihova, ena zgodovinska

V njej nastopajo: TESARJEVA DRUŽINA (mama in stara mati, ata in stari oče, otroci, najmlajši Pobček) in njeni potomci (Ona Starejša in Ona Mlajša)
Drugi (zdravnik, trgovec in njegova žena, gostilničar, sosede, mojškra)

ČAS: ne tako daljni

KRAJ: ne tako daleč

Tako je Ona Starejša pripovedovala Oni Mlajši zgodbo, eno njihovo, eno zgodovinsko.

… Kajti tistega dne, ko je pri Tesarjevih začelo že močno kapljati od žleba, ker je februarsko sonce talilo ledene sveče, mama še vedno ni pustila otrok, svojih mulčkov, iz hiše. Snega je bilo skoraj do oken, in če bodo prišli mokri v hišo, jih ne bo imela v kaj preobleči. Zato so se otroci podili po hiši, le najstarejši, Matija, ni smel divjati z njimi. V kotu ob oknu mu je mama pripravila punkelj, nanj pa pripela papirc z ažurjem. Tako se je odločila, čeprav se je fant kislo držal, ker bi raje norel z brati po prostorni hiši, v kateri je bilo prijetno toplo. Pa še štiriletni Pavelček mu je nagajal, motovilil se je okoli punklja in cukal za kleklje, dokler Matiji ni bilo dovolj, stekel je za njim in bi ga ujel, če ne bi … prav tedaj iz kuhinje, v kateri se je kuhalo za mlado družino, stopila stara mati z lončkom kropa v roki. V svoji kamri, kjer sta imela s starim izgovorjen kvartir, je nameravala skuhati prežganko. A njen Pobček, tako je klicala najmlajšega vnuka, je na begu pred zasledovalcem skočil naravnost vanjo in ji sklatil iz rok lonček, da se je vrela voda polila po tanki majčici, saj fant za prave hlače še ni bil dovolj velik. Drobno telesce se je v hipu spremenilo v en sam mehur in se zvilo od bolečin, da so se prestrašeni bratci brez besed poskrili po kotih in z bledimi obrazi opazovali mamo in staro mater, ki sta slačili ubogo telesce. Ata, ki ni mogel gledati tega prizora, se je zavihtel na kolo in z njim zaril v ozko gaz zasnežene doline, stari oče pa se je zaprl v svojo delavnico in se nemočen naslonil na svoj delovni pult.
Ko sta čez uro-dve prišla iz doline ata in zdravnik, je ta samo kimal z glavo in nič ni kazalo, da bo iz njegovega momljanja prišla odrešilna beseda.
»Tu se ne da nič narediti, vse je odvisno, koliko volje in moči ima otrokovo telo.«
Mama, ata in stara mati pa so še kar stali in gledali v zdravnika, naj vendar pove še kaj spodbudnega.
»Otrok naj ima mir, mulce napodite stran,« je bil stvaren in redkih besed zdravnik. »Z mokro krpo mu močite ustnice, dokler ne bo mogel sam piti. In nobenih težkih cunj ne dajajte na otrokovo telo. Raje pazite, da bo soba ves čas topla.«
Stara mati je potem noč in dan kurila zunaj na ognjišču, da je bila peč ves čas vroča in v hiši tudi ponoči dovolj toplo. Spet se je preselila v kuhinjo in pomagala hčeri, ki je podnevi in ponoči bdela ob otrokovi posteljici in pazila na vsak njegov gib. A tako kot je bilo, nič ni kazalo, da se bo Pobček pobral, samo usteca je popravljal, ko mu je mama močila ustnice.
            Tiste dneve so pri Tesarjevih tiho stopali po hiši, kot da bi se Pobček že pripravljal na pot med angelčke. Čeprav so bili večeri še vedno dolgi, se pri njih nič več niso zbirali sosedje, da bi ob skupni razsvetljavi iz petrolejke pozno v noč klekljali in peli. Le sem in tja se je katera od sosed ustavila pri hiši in povprašala, kako je z najmlajšim. Mami je stisnila priboljšek zanj, seveda kadar bo lahko spet jedel. Na velikih vratih se je, ne ve se, ali z naročilom ali kar tako, ustavila mojškra, in mama ji je brez besed izročila omotek bele tkanine, ki jo je Pobček dobil pri krstu in jo je hranila v skrinji. Sešije naj mu lepo belo oblačilce, če bo moral »na pot« ...
Tisti večer, ko je bilo posebno hudo in je ata  s starim očetom v delavnici že izbiral les za trušco, je iz svoje kamre prišla stara mati. Počutila se je krivo, čeprav ji ni nihče ničesar očital. Pa so pri Tesarjevih pogosto imeli tihe ure, ker so vsi vedeli, da ga stara mati rada cuka iz svojega fraklja, in kadar je prišla iz žernade, so se ji pogosto zapletale noge. A fantova nesreča ni imela s tem nič opraviti, le otrok se ji je nepričakovano zapletel pod noge. To je vedela tudi njena hči. Zasmilila se ji je stara mati, ki je bila videti tako zelo potrta, ona pa od nenehnega bdenja na smrt utrujena, zato ji je rade volje prepustila varstvo bolnička. To noč bo mati pazila nanj.
»Če bo premikal usteca, mu nanje položite mokro krpico,« ji je naročala hči.
Potem ko sta s Pobčkom ostala v veliki hiši sama in je vse naokoli potihnilo, se je stara mati sklonila nadenj in mu zašepetala.
»Nikoli več se ne bom pritaknila niti kapljice iz frakeljčka, samo ti nam ne umri.«
Fantek se sploh ni zmenil za njeno šepetanje.
In potem se je sklonila še bližje nadenj in še nekoliko glasneje zašepetala.
»Veš, in kupila ti bom harmonke, ta prave, kot jih ima Mezetov godec iz Doline. Sem se že zanimala pri njem. Samo da nam ozdraviš.«       
Tedaj so se suha usteca komaj za špranjo odprla in stara mati mu je zaupala še tole.
»Hodil bo k nam in te učil igrati, saj je najboljši muzikant.«
In Pobčkova usteca so se razširila, kot bi se hotela nasmehniti tej materini obljubi.
Ja, tako bo naredila. Izpraznila bo prsten lonček, v katerem je hranila srebrne krone za čas, ko bo fantu za botro. Takrat mu je nameravala kupiti harmonke. Pobček je imel neverjeten posluh, po njej se je vrgel fant. To so ji vsi priznavali. Komaj je shodil, že je tancal v ritmu in se pozibaval in ni odtegnil pogleda od Mezetovega godca, kadar je prišel v vas s harmonkami. In ko bo skopnel sneg, bo z naklekljanimi čipkami odšla v dolino k trgovcu, pri katerem je dobivala sukanec, še od lani ji dolguje nekaj soldov. Odslužila bo tudi z žernadami. Čeprav je drsela že v sedemdeseta, so jo še vedno radi vzeli v dnino. Nekajkrat se je z žanjicami odpeljala žet celo na Koroško.
Naslednji dan se je Pobčku obrnilo na bolje, ker je zmagalo telo in ker je bila otrokova volja dovolj močna, da je premagala smrt. Ali pa zaradi obljub bitja, ki ga je tako zelo rado imelo. Kdo bi vedel! Fant je vse pogosteje odpiral usteca in bi rad pil in po nekaj dneh je spravil vase že nekaj žlic prežgane juhe. Ko je k Tesarjevim pod Gmajno spet prišel zdravnik, tokrat mu ni bilo več treba delati gazi, ker sta odjuga in marčevsko sonce tudi na osojni strani pobirala sneg, je svoje zadovoljstvo pokazal pred vsemi v hiši. Tudi Pobčkovi bratje, ki so se prej sramežljivo skrivali po kotih, so prišli bližje.
»Fant se je izmazal. Dobro mu gre. Rane se celijo, mehurji sušijo. A mulci naj ga kljub temu pustijo pri miru. Da spet ne bo kakšne barufe
Iz svoje kamre je prilezla stara mati s trdno sklenjenimi rokami, in ko je to slišala, se ji je komaj opazno zatresla brada. Potem je oddrsala nazaj čez nizko obokano vežo in takoj spet sedla za punkelj. Še nekajkrat mora prepeti, potem se bo nabralo dovolj metrov, da bo špice odnesla trgovcu.

* * *

V petek je bilo, ko se je znašla za visokim pultom in pred trgovca razgrnila debel klobčič trdo sklekljanih pogačk.
»Lepo delaš, to pa že moram reči, a kupčije danes še ne bova sklenila. Bom ti vse dal zapisati. Pa tale klot vzemi. Boš imela za predpasnike.«
Stara mati je poskušala biti odločna:
»Ne, solde mi daj. Klot si mi ponujal že prejšnjikrat.
»Ženska, bodi vesela, da ti špice sploh vzamem, pa ne samo od tebe in ta mlade. Tudi od otrok. Kaj pa misliš, da je meni lahko. Vsa tista pota, pa z vlakom po svetu, dol na jug …«
Stara mati se mu ni znala odgovarjati, ni vedela, kako bi deca upanala. Tolikokrat je bil že okraden, njegova hiša pa je rasla in rasla, dokupoval je zemljo, gozd, polja. Če bi bil vedno okraden v tistem Belgradu, vsega tega ne bi mogel skupaj spraviti. A ni vedela, kako naprej.
»Vzemi blago ali pa nič.«
In se je izgubil za vrati, ki so jih zastirale težke zavese, in naprej v notranjost hiše, kamor klekljarice niso imele vstopa.
Kaj naj bi počela stara mati sama za pultom, tudi ona je stopila ven. Obsedela je na stopnicah, potegnila dolgo krilo čez hodniške čevlje in skrila glavo vanj. Nikamor ne bo šla. Tu pri tej hiši je pustila ure in ure klekljanja, oči so ji obnemogle, blazinice prstov otrdele od večnega prebadanja, prsti skrčili v členkih. Ne, nikamor ne bo šla.
Čez cesto jo je opazil krčmar, na stežaj odprl okno in se zadrl:
»Jera, stopi sem, ti bom enega natočil, boš takoj boljše volje …«
Ona pa nič. Čepela je tam in njeno krilo je na mestu, kamor je položila glavo, postajalo toplo in mokro. Fant, njen Pobček, je ozdravel, ker mu je obljubila harmonke, zdaj pa mu obljube ne bo mogla izpolniti. Da je življenje neusmiljeno in svet grd, je s tihim trepetom šepetalo le njeno telo, stara mati pa se je spreminjala v otrdelo kepo, ki ni več ne govorila, ne mislila, ne čutila …

Tako je Ona Starejša končala zgodbo - eno njihovo, zgodovinsko - in se s pogledom ustavila na Oni Mlajši.
»Ne reci mi zdaj, da se je vse to res zgodilo?« je bila nejeverna Ona Mlajša.
»Ah, draga moja, nobene zgodbe ne bi napisala, če bi morala zapisovati samo take resnične. Kaj pa jaz vem, kako je res bilo! Berem, nabiram zgodbe, pustim, da mi brbotajo v glavi  in jih po svoje zaokrožim. Morda so resnični samo delčki. Ja, delčki morda. Kot se jih spominjam iz pripovedovanja stare mame, stricev, naše molčeče mame. Potem jih je obrusil čas, ljudje, življenje pač …«
»Ampak če zgodbe niso resnične, zakaj so potem vse tako žalostne? Če jih lahko obrusi čas, če jih obrusijo ljudje, ki jih prenašajo iz roda v rod, zakaj jih ne obrusiš še ti in jih narediš lepše?«
In kaj je na to rekla Ona Starejša?
»Saj res, zakaj jim ne napišem veselega konca. Na to res nisem pomislila. Naj poskusim! Kje sem že ostala? A ja!«

Stara mati je čepela tam in njeno krilo je na mestu, kamor je položila glavo, postalo toplo in mokro... Okoli vogla, tam od stranskih vrat, je tedaj prišla trgovčeva žena, povzpela se je po stopnicah in se ustavila ob stari materi.
»Kaj je, mati, ne boste šli domov?«
»Ni mi dal denarja, niti vinarja mi ni dal. Da nima, da so ga doli pri Belgradu spet okradli na vlaku … jaz pa bi Pobčku tako rada kupila …« Potresla je z glavo in jo spet skrila v mokro krilo.
»Saj res, kako je z vašim najmlajšim,« je sočutje prevzelo trgovčevo ženo, ki je slišala praviti o nesreči pri Tesarjevih.
Mati pa je samo tiščala glavo v obleko, le grčasti prsti so komaj opazno trepetali nad koleni.
»Koliko vam je dolžan moj,« je tiho vprašala žena ob njej.
»Za deset metrov pogačk,« ji je odgovorila.
»Malo počakajte,« je rekla ona druga in se izgubila na mala vrata v hišo.
Prav kmalu se je vrnila in ji v roke potisnila majhen omot. Denar, zavit v starega Domoljuba, je Stara mati skrbno spravila na dno svojega cekarja. Zdaj je drobno stopala po vzpenjajoči se poti, ki je bila vsa mokra od talečega se snega. Drobno in urno jo je poganjalo naprej, samo domov, domov … Le enkrat se je ustavila, da je kupila za otroke nekaj melisnic, ni pa se pustila pregovoriti, da bi jo pogreli s šilcem sadjevca. Nikjer ni več počivala, pri nobeni hiši se ni odžejala, hotela je biti čim prej doma.
Na pragu so jo že čakali vnuki in strmeli v njene roke, kdaj bo segla v malho. Nič niso spraševali, samo čakali so z iskrečimi se očmi. Prišla je tudi hči, začudena, da je Stara mati že sredi popoldneva doma, in jo pohvalila:
»Danes ste pa zgodaj prišli.«
In potem ko je stara mati v svoji kamri na mizo postavljala cekar, je noter pokukal tudi njen stari. Tako od daleč je oplazil žensko, da bi ugotovil, koliko postaj je naredila. Njegova podjetnost pa mu ni dala miru, da je ne bi tudi pobaral:
»Ti je plačal?« je komaj razumljivo zamomljal.
»Ja, pa mi je res.« Samo pritrdila mu je, ne bo mu pripovedovala, kako je prišla do denarja, njemu že ne.
»Pobčku bom zdaj lahko kupila harmonke. Tako sem sklenila. Samo da je fant ozdravel.« In iz njenih v gube potopljenih oči se je prikradel topel žar. Videla je svojega Pobčka, ki se bo zagnal v njeno krilo in ji zlezel v naročje. Skupaj bosta igrala. Tudi ona zna vleči meh. Pokazala mu bo, na katere knofke mora pritiskati, da se iz njih izvablja melodija. Potem pa naj pride še Mezetov in izmojstri fanta. O, tudi ona ima talente in fant se je vrgel po njej. In zdaj ko je fantu rešila življenje (čeprav je za to vedela samo ona), je ne bodo več porivali sem in tja po hiši. Ker njen Pobček je bil resnično spet zdrav!

»Si zdaj zadovoljna?«  Ona Starejša je poškilila na Ono Mlajšo. »Zdaj zgodba še vedno ni resnična, je pa bolj vesela, in če bi rada, da bi bila še bolj, bom dodala še  tole.« In je zapisala.

Potem se je njen stari neopazno pohulil iz kamre, a se že hip nato vrnil. V rokah je držal nekaj zelencev, tistih, ki jih je prinesel iz Pensilvanije, zato je imel vedno kakšnega skritega kje blizu.
            »Da se Mezetov godec ne bo pritoževal, češ da ti je moral harmonke šenkat
 In njegova Jera, tista, ki so jo že vsi odpisali, ker je preveč rada vlekla iz svojega fraklja in je morala zato pred svojim starim kdaj tudi bežati okoli vogla, se je oklenila njegove desnice in jo pobožala s svojimi grčastimi prsti. In stari je temu kupčku posušene kože in tankih kosti pridal še svojo težko levico in potrepljal starkino roko, kot bi hotel reči: 'Je že dobro, je že dobro, zdaj je spet vse dobro. Samo da je naš fant spet zdrav.'

Tako je bilo v tistih časih - ne tako daljnih - in tistih krajih - ne tako oddaljenih, kjer so živeli kmetje in gostači, mizarji in tesarji, gospodinje, klekljarice in dninarice, trgovci in krčmarji, kramarji in potovke …, kjer je bilo življenje trdo, a kdaj tudi lepo, zato se lahko pišejo tudi take zgodbe: včasih malo žalostne, spet drugič bolj vesele, vse pa na neki poseben način tudi resnične.






 ANA BALANTIČ, 3. MESTO



Vrnitev v preteklost 



     Domen se je nagnil s peči in dregnil v mamo.

"Glej, ata je spet nekam odneslo ...!" je zašepetal in z odprto čitanko prikril navihan obraz. Marinka je spustila klekljanje iz rok, da je ugasnila enakomeren ritem, ki je polnil sobo. Potisnila očala na konec nosu in pogledala Štefa. Še pravkar je slišala kako je otrkal pipo ob pepelnik. Sedaj se je zavit v molk in sključen v kup nesreče, z desnico oklepal prazne pipe, levica mu je počivala na robu mize. S pogledom je prebadal prosojen sloj ledenih rož na šipi in gladil zaveso gostega meteža pred oknom. Z izjemami, je bil molk pri možu redkost.Tokrat ni niti trznil, ko je kukavica na steni s hreščečim prihodom odkukala novo četrtinko časa. Velike kosme snežink je veter lepil na okenske police, sloj za slojem. Marinka je brez besed šla za moževim pogledom, kot da se misli šele tam daleč med belim puhom srečati z njegovim. Kar slutila je, kam  je zataval. Poznala je tisto zgodbo.

     Bilo je prav táko pozno popoldne. Mrak je že silil iz kotov in Štef je prižgal petrolejko. Če bi bila mati še živa, bi rekla, da je potraten. Odkar jo je poleti vzela sušica, se je počutil v temi tako sam. Še malo bo počakal, da svetloba leže čisto k tlom, potem bo šel k živini. Marjete tudi nocoj ne bo obiskal. Zadnje čase je bila nekam muhasta. Vedno mu je prešerno prihajala naproti, ko je zaslišala, da je  vrisknil tostran doline. Zdaj se je zdel kot vsiljivec, ko je moral potrkati na vrata. Oče in mati sta začudeno gledala ta pletež, drugače zgovoren, je vsake toliko pograbil za kakšen njun stavek, potem pa se spet predeval po klopi kot v sršenjem gnezdu. Se mu Marjeta izmika? Vedno je imela pri roki izgovor, zdaj v kuhinji, potem v hlevu, v vrtu. Ko je lezel za njo v kamro, je na kratko opravila z njim. Če bi objel poleno, bi čutil več. Ni se mu nasmejala, kit ni razpletla. Po vzroku je ni vprašal, bal se je odgovora. Čeprav se je med njima delal led, je pomislil le na ženske muhe. Da bi ga varala, sedaj, ko sta že oznanila poroko in maj bo kmalu tu.

Oni večer se mu je zdela še posebno čudna. V hiši sta bila sama. Kamra je trepetala v svečni svetlobi in molče sta sedela na zofi, umaknjena vsak v svoj svet. Prostori pod njima so še kar samevali, ko so nenadoma Marjetine oči zažarele kot spihana žerjavica. Štef je, misleč, da ga je ujel dremež, poskočil in se stresel. V tistem je od okna proti njemu švignil tanek žareč curek in se razblinil za dobro ped pred njegovim obrazom. Skozi možgane mu je šinilo, da nekdo strelja vanj in ni slišal Marjetinega klica, začutil je le kos ledu, ki se ga je nenadoma oklenil okoli vratu. Kot bi se pamet skregala z njegovimi telesom, se je stežka izvil iz krčevitega primeža in skočil k vratom. Preden ga je strah potisnil, da je zropotal po stopnicah, je s kotičkom očesa še ujel sliko dekleta,  zlezenega po ležišču. Spodaj je naletel na stara dva, ki sta se pravkar vrnila iz cerkve. Brez besed je zdrsnil mimo njiju v noč. Mraz in mežikanje zvezd, ki so se tokrat spustile bliže, ga je počasi treznil.

"Se mi ja ne meša, mogoče je bil samo privid, zadnje čase ...?"  Na tisti strani, kjer stoji cerkev svetega Primoža, se mu je zdelo, da se nekaj svetlika.

"Pa ja ni kdo prižgal kres v taki zimi?" Tokrat se na vrhu klanca ni ozrl v  dekletovo okno.

      Ne, k Marjeti ne gre! Pa bi rad, bi vsaj zvedel pri čem je, a neka slutnja mu ni dala miru, zato je tudi v dolino in domov, že nekaj časa hodil po bližnjici. Tudi nje ni bilo blizu. Čeprav si je tako želel nekdanjega zgiba zavese in njenega prejšnjega smeha. Kar nekam prazno je bilo brez nje. Bal pa se je tistih oči. Še v snu so ga nekajkrat splašile.

     Sultan, kot oglje črn volčjak, komaj odrasel, a že prebrisan in zvest, je zunaj že grebel z verigo, rad bi malo svobode, nato pa hišno toploto. Dovolj je bilo dnevne straže in snega. Že tako je vsako dopoldne komaj čakal, da Štef v dolini odsluži svoje delo pri mizarju. Vse šume okoli sebe je znal na pamet, tistega, ki je prihajal izza ovinka na spodnjem kolovozu, tistega je imel najraje. Vedel je, da bo potem počehljan za uhlji, da bo gospodarja smel po pasje objeti, da se bo predenj postavila skleda. Vedno jo je dobil napolnjeno z dobrim. Potem bosta šla k živini. Ob Ceko se bo podrgnil in mu bo vrnila z oblizki. Le z voli si ni bil ravno na čistem. Niso bili vsak dan iste volje.

"Sultan, pridi!" ga je Štef odpel z verige. Takoj je bil hlev pod budnim očesom višjega inšpektorja. No, kontrola opravljena, sedaj bo gospodar zmogel brez njega in ...

"Le pojdi poba, saj vem ..." je še slišal, potem ga je vzel snežni puh.

Luna je že stala na slemenu hiše, ko je Štefa, ki se je ravno spravljal na stolček zraven krave in hotel podstaviti golido, pretresel nenavaden hrušč in lajež , ki se je naglo bližal. Voli so nevarno nategnili verige, Ceka je stopila na odvrženo golido in jo strla. V trenutku je bil fant na vratih. Enak namen je imel tudi Sultan, le v obratni smeri, da sta med podboji treščila skupaj. Pes se je cvileč pognal proti svislim. Štef pa na plano, a ga je v trenutku prikovalo ob zid, ko je mimo njega švignil velik lojtrnik z dvema paroma konj. Preden je zajel sapo, je spet pridrevilo mimo. Zadnji del voza ni dohajal ukazov in je kot pijanec zadeval ob vse, kar je bilo na poti. Kot na sodni dan se je divja jaga še nekajkrat ponovila. Kolesa in kopita so v krogu mlela dvorišče. Vse naokrog sta frčala sneg in blato. Štef, trd od strahu, se je bleščal v mesečini, kot na novo ometan zid. Po licih so mu same od sebe tekle solze. Noge zmehčane, da niti v hlev ni zmogel, kjer je mukala živina. "Pomagaj bog in ...!" Zrak se je paral od hudega. Na vozu nečloveški glasovi in žvižganje biča, ki je udrihal po konjih.

Nenadoma, kot bi upihnil svečo, je hrušč izginil za hišo. Le nekaj regljanja je še oddal spodnji kolovoz, potem gluha tišina, da so zabolela ušesa.

Tudi iz hleva nobenega zvoka. Štef se je zdramil in planil vanj. Ob medli svetlobi leščerbe, je videl samo izbuljene oči preplašenih živali, ki so okamenele od nenadne gluhote. Sultan se ni dvignil, ostal je zvit v klobčič, le oči so proseče mežikale. Kožuh, vedno lepo počesan, je bil sedaj nasršen in po hrbtu se mu je vlekla črta zlepljene dlake.

"Z bičem te je, prekleti!" in je stekel čez razmesarjeno dvorišče po škaf vode in cunje.

"Sultan, nocoj boš ostal tukaj!" Ko se je čezenj pogrnila še odeja, mu je bilo jasno, da bo moral nocoj miriti tovariše.

Štef, pretresen in tako sam, ni mogel zaspati. Vsake toliko ga je le vzelo, a strah ... Prej kot po navadi je bil zjutraj v hlevu, oskrbel živino, psu prinesel skledo, ki pa je še povohal ni, le jezik je pomočil v vodo in se odzibal na plano za nujo.

"Saj bo poba, kar lezi!" ga je pogladil ob povratku. Na težka dvojna vrata je zataknil železna drogova in ju sklenil z obešanko. Nikoli mu ni bilo treba tega storiti, a tokrat ... in se je počasi odpravil v dolino. Kolovoz je kazal razdejanje včerajšnje jage. Radovednost ga je vlekla, da je šel po sledi in ni zavil na bližnjico. Moralo se je začeti in končati na Marjetinem dvorišču, ki je bilo tako zdelano kot njegovo. Kot bi čakala nanj, sta skozi vrata planila njena starša.

"Marjeta je šla z njim, kar odpeljal jo je, nič ni rekla. Bila je kot mesečna, ni se  upirala ... še skrinjo sva mu morala pomagati ... taka lepa skrinja, čisto nova ... in najina Mretka ..." je vrelo iz obeh hkrati. Mati se ga je oklenila okoli vratu, iščoč pomoči.

"Podrepnikov, a ta mi je svetil sinoči, baraba!?" Zbodlo ga je kot bi pogoltnil ježa.

"Kako se je obesila ravno nanj?" Pljunil je v brozgo, brcnil v bršljan, ki je  objeden od srnjadi lezel po škarpi Marjetinega vrta in preklel vse svetnike. 

      In bila je poroka, da daleč okoli ne take. Štefu so se ljudje umikali. Ta pa ni vedel, naj žaluje ali se sramuje. Župnik ga je tolažil. Prijatelji so molčali, če je hotel v gostilni plačati štefan vina, so plačali oni. So vedeli nekaj, kar on ni, so ga pomilovali?

Minilo je poldrugo leto, ko ga je skoraj dotolkla novica, da je Marjeto vzel težek porod, da ni zapustila živega rojenca. Da je bila revica večkrat tepena kot sita, da ji ni bilo tako lepo postlano, kot ji je Podrepnik prej nasadil obljub, denarja in rožic v njeno dušo. In njegova stara? Po zaselkih je še dolgo potem šlo, da se peča z uroki, da je sin po nji tako divji. Marjeto je baje zacoprala. Ljudje so privlekli na dan vse nenavadne dogodke. Neko noč jo je prineslo k porodnici pod Selom, ki je potem rodila otroka brez udov. Da ga je stara kar utišala. Včasih se je tam od svetega Primoža nekaj svetlikalo. Najbolj tistega večera, ko je stara spustila dušo v vodnjaku za hišo. Podrepnika je potem gnetel arest, kmetijo pa je žrl hudič.

     "Prekleto!" sta nenadoma zaslišala mama in Domen, ki je že nekaj časa tiho sedel ob njej in vsake toliko pomočil noge v topel Sultanov kožuh. Zunaj se je delal prav tak večer kot takrat. Snežiti je prenehalo in luna je vstala izza slemena, da je osvetlila sobo, kajti onadva si nista upala prižgati luči, da ne zmoti očetovih tihih spominov. V tišino je vdrl še zarožljaj medeninaste verižice, ki jo je utež potegnila čez kolesca v uri.  Sultan, kljub letom še poln moči, je neslišno vstal izpod klopi in se pretegnil. Prišla je ura, ki jo je bil navajen.

"Štef, treba bo k živini!" se je s smrčkom podrsal ob njegove noge.





 



Ni komentarjev:

Objavite komentar