OLGA
KOLENC , 1. MESTO
Šifra: ŽIDKA
ŽIDKINO SLOVO
Poletje se je povsem neopazno
prevešalo v zgodnjo jesen. Zelene barve so izgubljale lesk in mali grički v
okolici Loga so se mi zazdeli kot preprana oblačila. Sonce, ki je zjutraj že
zamujalo iznad Štrangela, se je s poševnimi žarki dotikalo belih prosojnih
tančic, ki so se dvigale iznad vlažnih osoj. Ta blag prehod v naravi je bil
vselej prežet z nostalgijo. Slutila sem neko slovo, za katerim vselej ostaja
nekaj, kar ni dorečeno.
Po košenicah je pognala otava. Za
njo je kasneje pognala še vnuka, ki sta jo naši kravi kar sami popasli. Z Židko
in Naglne ni bilo velikega dela in časa za igro je bilo med pašo več kot
dovolj. Vetrovi, ki vlečejo preko planote, so komaj opazno prinašali hlad in
skozi tanko obleko nas je hitro zazeblo. Včasih sem se ogrela tako, da sem se
polulala v travo, nato pa bosih nog stopicala v topli mlakuži.
Neke jeseni sta kravi kar na
lepem ostali v hlevu in svežo krmo sta jima starša prinašala v košu. Preden sta
delo opravila je bilo okoli živine izrečenih veliko besed in modrovanj. Gradila
se je vez in tako sta kravi z leti postali del nas, del naše družine. Posebno
svetlo rjava Židka mi bo za vedno ostala v trajnem spominu. Bila je prava
miroljubna mama; v našem hlevu je povrgla kar šestnajst telet.
Hlev se je nahajal pod kuhinjo in
prostora je razmejeval le star leseni podenj. Mama je vsak živalski zvok
razpoznala natanko tako, kot da bi v sosednjem prostoru z ušesi sledila
otrokom.
Veriga je včasih iznenada
zarožljala in težko kravjo sapo je bilo slišati skozi zadelane špranje. Mama se
je vznemirila:
»Le kej se krava spet tuok addihuje? De ni kej takga pajiedla?«
Včasih je zaropotalo v žlebu.
Mami se je dvignil krvni tlak, kajti dobro je vedela, kaj se dogaja.
»Boš že vidla, če se boš iz dabrga fuotra dielala narca!«
Kravi sta imeli svoje okuse in
včasih sta z roglji nekaj krme odvrgli na tla. Včasih se je hrupen splet
dogodkov v hlevu tako stopnjeval, da smo mogli zadevo preveriti. Zadnji alarm
je sprožil petelin, ki je vznemiril vse svoje putke. Tudi en sam kravji muk je
izrazil njeno potrebo in željo. Vselej nas je spremljal strah, da kravi s krmo
ne bi pojedli kakšnega žeblja ali drugega ostrega koščka kovine. Mama je
večkrat povedala kakšno vaško prigodo, kako je morala zdrava molzna krava na
silo v zakol. Krava je pomenila preživetje, če je poginila revnemu bajtarju, si
je ta le težko opomogel. Kadar smo klekljale v kuhinji, smo budno spremljale
vsako buciko, ki jo je prenapeta nit odvrgla na tla. Posebno bucike z okrasnimi
večbarvnimi glavicami so včasih kar frčale po zraku. Kadar sta bila na
cementnem jieštrahu v pripravi
prašičji ali kravji škaf, bi ju bucika po nesrečnem naključju z lahkoto
dosegla.
Kadar je krava telila, otroke
nikoli niso pustili v hlev. Nekega dne se je v moji mali glavi zbudilo novo
vprašanje:
»Mama, od kje pa pride teliček?«
Mama mi je z dvignjeno glavo
izdala skrivnost:
»Izkopljejo ga izpod jasli.«
Hitro sem dodala:
»Zakaj pa otroci ne smemo v
hlev?«
Pojasnila je, da krava brca, ker
se boji do telička.
Leto se je obrnilo okoli in komaj
smo čakali novo telitev, z njo pa tisto kot sonce rumeno pečeno skuto, ki se v
ustih kar raztopi. Mleko, ki bo ostalo teličku, bo močno in sladko. Starša sta
vse pogosteje odhajala v hlev, ogledovala kravo in modrovala, kdaj bo prišla
njena ura.
»Mat, krava se trieb, dans pa bo təučk,« je nekega jutra rekel ata,
ko se je vrnil iz hleva.
»Ti pa le hitr na Ugalce an pa
h Tamažu pa diece, de baje təučka
kapál!«
Tekla sem, kar so me nesle noge.
Moški, ki so bili doma, so delo spustili iz rok in nemudoma šli za menoj.
Telitev je atu in mami vselej
prinesla goro skrbi. Lahko bi poginila krava, lahko bi poginilo tele. V moji
otroški glavi so se nizala nova vprašanja. Otroci smo se tako kot vsi otroci
tega sveta, vselej znašli po svoje. V izbi je bila v podnju zavrtana mala
okrogla luknja. Zamašena je bila s plutovinastim zamaškom in nikoli nisem
vedela čemu služi. Odstranila sem zamašek, se ulegla na tla, uho pa pritisnila
na odprtino. V gubah ušesa so se že zbirale glasne moške besede, ki so odražale
dokaj napet položaj. Nič od tega, kar je povedala mama, nobenega kopanja z
lopatami in krampi. Nemir se je iz minute v minuto še stopnjeval in napeto uho
je zaznalo razločne besede:
»Le fajn zaviəš štrek akuol nage …takist ja…, ja…še mal…, zej pa
paprimte te mačni… haruk…, haaaruk…, dejma, dejmo… mal predaha…, ha – ruk, še
mal, še mal....muoč…muoč…«
Besede in vzkliki, ki so
nekontrolirano padali na vse strani, so na tej in na drugi strani lesenega
podna napetost še stopnjevale. V to glasno dogajanje je z bolečim prizvokom
dvakrat zapored muknila krava. Sledil je dolg in odrešujoči haaaruk! Napetost je popustila in moški
so se razčebljali kot ženske, preden dobijo svoje reči. Na luknjo sem hitro
pritisnila čep, kajti mama je preko stopnic že drobila korake. Odprla je vrata,
oči so ji sijale, čeprav je v njih izza ozadja še vedno odsevala senca skrbi.
»Zej je pa že təučk! Tuok je liep, pa tut vəlk jə! Že pije! Če ba usə pa
srieč, ga boš že jutr laht šla gliedat,« je dodala po otroško srečna.
V tretjino škafa je hitro nalila
vrelo vodo in dodala domačih kamilic. Od skupnih ust je odtrgala par svežih
jajc, dodala krmila in počakala, da se je kravji poporodni lek ravno prav
ohladil.
Nekoč se je zgodilo, da sta
minila že drugi in tretji dan, mama pa nam še vedno ni pustila do hleva. Slabe
volje in globoko zaskrbljena se je vračala s skromnim ostankom rumenega mleka,
ki ga teliček ni posesal. Moja radovednost se je prelevila v nestrpnost, toda
točno sem vedela, kje je pri takšnih zadevah mamina meja. Uho sem še nekajkrat
dala na odprtino, toda zaman. Zaznala sem splošen ritual okoli molže,
ogovarjanje nerodnega telička, nastiljanje stelje ter kidanje gnoja. Torej,
tele je živo, krava tudi, le kaj mora biti narobe!?
Čez teden dni se je mama na moje
prošnje končno le omehčala. Povedala je, da je Židka bolna, oziroma, da je
poškodovana. Eden izmed »kopačev« je namreč telička tako močno kopal izpod
jasli, da je kravo po nesreči »ukopal«. Moja radovednost je dosegla vrhunec.
Kako jo je »ukopal«, kam jo je »ukopal«, koliko, sploh pa, zakaj zaradi tega
telička ne smemo videti? Mama se je malce zmedla, skomignila z rameni in dodala:
»Ukopal« jo je za rep!« Bila je
tako prepričljiva, da bi ji ves svet verjel. Ob prvi naslednji molži me je
malce nervozna končno pustila do hleva. Zgrožena sem obstala na vratih. Kravi
je izpod repa, oziroma, iz spolovila, dolgo črno črevo viselo skoraj do tal. Pogled
mi je zdrknil pod jasli in po celotnem kravjem stojišču, a o kopanju nikjer niti
sledu.
Po tej nesrečni telitvi je bilo
Židkinega poslanstva za vselej konec. Hkrati smo se soočali z dejstvom, da bo
kmalu usahnil tudi njen mlečni izvir. Mama je vsak dan namolzla manj mleka.
Golido je vselej nagnila proti svetlobi, zmajala z glavo in žalostna stisnila
ustnice. Kravo, ki je celih šestnajst let hranila njeno družino, bo treba
prodati. Sam bog ve, koliko bolečine se je skrivalo v njeni duši. S prodajo sta
z atom tako odlašala celo poletje. Nazadnje je bila že povsem jalova, dala je
le še mali lonček že povsem vodenega mleka.
Leta so se Židki poznala tudi na
zunaj. Umirjena starka je stala ob jaslih in počasi prežvekovala seno. Izpod
usločenega hrbta in velikega poveznjenega trebuha sta molela dva para koščenih nog.
Videti je bilo, kot da nosi velike lesene cokle. Že na prvi pogled je bila
pravo nasprotje mladi in muhasti Naglni. Ta se je izzivalno sukala okoli
sosednjih jasli in med molžo večkrat brcnila mamo. Bila je bele barve. Nekaj
velikih in skoraj črnih pik je imela posutih le po zadnjem delu hrbta in vampa.
Pravzaprav je bila samosvoja, vase zagledana arogantna lepotica, ki jo nisem
nikoli vzljubila.
Čas Židkinega slovesa se je
nezadržno bližal. Vsako prvo soboto v mesecu je bil v vasi živinski sejem. Sejem je bil vsekakor
živ. Ta dan se je na vasi dogajalo več kot običajno. Po ozkih poteh so živino prignali
z raznih koncev planote. Živali, ki so bile navajene hleva, so bile povsem izčrpane
od dolgih napornih poti. Privezali so jih ob najbližja drevesa, kjer so čakale
na tehtanje in transport. Včasih so komaj krotili kakšnega močnega mladega
bika. Nam otrokom se ta dan po pouku nič ni mudilo domov. Postopali smo v
varnostni razdalji ali pa božali krotke živali.
Ata je bil tisto usodno jutro,
preden je odšel v hlev, nekam odsoten in redkobeseden. Tudi polenta, ki jo je
mama dodatno posula z ocvirki, mu ni šla v slast. Z aluminijasto žlico je
počasi zajemal rumene grude in jih zalival s požirki kislega mleka. Rumen
kupček sredi keramične sklede se kar ni in ni hotel »podreti«. Nato si je z
robcem brisal brke, hodil po kuhinji gor in dol, kot da bi koga čakal. Počasi je odšel v klonico, kjer je imel
spravljena svoja orodja. Kot da ne ve, kaj išče, je brkljal po stvareh in se
praznih rok vrnil v kuhinjo. Z roko je še zadnjič segel po malem kavinem lončku
ob robu štedilnika in srknil iz njega do usedline. Šel je v izbo, znova šaril
po zidni omari ter se končno odpravil na ispo. Njegovi koraki so bili težki kot
da bi za vratom nosil breme sena. Sam sebi je rekel, da ve, kje ima tisti
štrik. Že včeraj je vedel, kje ima tisti štrik, le da je ob nošnji otave segal
po njem brez današnjih odvečnih obredov.
Nobene izbire ni bilo več.
Pograbil je vrv, ki je visela na tramu in sestopil do veže. Odšle smo za njim.
Židka je mirno ležala ob jaslih. Rahlo je dvignila glavo in v nas se je zazrlo
dvoje velikih črnih oči. Pomislila sem, da si pravzaprav še nikoli nisem
ogledala njenih oči. Že prej bi lahko vedela, da so globoke in temne.
Le s težavo je dvignila staro
telo. Ata je stopil do nje in ji okoli vratu previdno namestil vrvni povodec.
Veriga, s katero je bila prikljenjena k žlebu, je še poslednjič zarožljala.
»No, Židka, pa pejva,« je rekel z umirjenim glasom. Kravo je
potrepljal po plečih in rahlo potegnil za vrv. Ni se premaknila. Kam naj vendar
gre? Komaj se dvigne s tal in prestopi tistih nekaj korakov, ki jo loči od
jasli. Pozabila je, vse je pozabila. Odpočiti se mora. Tu je njen kot, takoj za
vrati, na desno. Začudeno je buljila v prazno in zazdelo se mi je, da je
ostarela v eni sami noči.
Ata je znova povlekel za vrv a
ona je stala kot prikovana. Čez nekaj trenutkov je njeno telo nevarno zanihalo
v levo. Prednja lesena cokla je, kot da ne spada k četverici nog, zdrsnila
daleč naprej. Telo se ji je usločilo, iz grla se ji je izvil krik bolečine. Ata
jo je znova potrepljal po hrbtu ter jo še enkrat vzpodbudil. V njenih velikih
globokih očeh sta se odražala strah in obup. Kar precej časa je trajalo, da je
levo nogo povlekla nazaj do telesa. Ob ponovnem poskusu je nihala zdaj naprej,
zdaj nazaj, in sunkovito dodala korak brez nadzora. Čas je neusmiljeno tekel in
vse je bilo na začetku. Trije skrajno nevarni prestopi so bili vse, kar sta
dosegla. Ko je med splošnim prerivanjem mali obrat v smeri proti izhodu končno
uspel, je kravo že čakala prva pregrada.
Znašla se je pred manjšim lesenim
pragom, ki je hlev razmejeval od velike kleti. Na drugi strani le te je skozi
odprta vrata pljuskala bela svetloba. Sledili so dolgi nerodni stopi do nove,
pol metra visoke stopnice. Spodnji del hiše je ukopan v mali breg, zato je ta
raztežaj pogosto predstavljal oviro. Tako je starko čakal nov razkorak, ki so
ga mlade živali s težavo presegle.
Komaj začeti sprevod je obstal.
Kam naj zdaj gre? Hruška zelenka je z razmetano senco zastirala luč, ki zenice
krči do bolečine. Sam bog ve, kdaj je Židka zadnjič videla sonce. Že vrnitev do
jasli bi bila več, kot ta dan še zmore. Kje je zdaj čas, ko se je kot srna
igrivo pognala čez prag, privzdignila rep in malce bezljala. Po gričkih je
mulila sladko otavo in jo pretvarjala v belo zlato. Rojevala je po naravi.
Starša sta kot strokovnjaka vedela, kdaj je godna za bika. Zdaj je neuporabna,
zdaj je na koncu svoje poti.
Njeno telo se je pod napeto vrvjo
znova napelo kot lok. Stresal ga je drget in sunkovito je dihala skozi nozdrvi.
Videla sem, da ji bo ta podvig posrkal poslednje atome moči. Ata je hitro
podložil še nekaj desk, da ji skrajša razdaljo prestopa. Krava pa je stala in
tudi čas je stal, le sonce je že sililo iznad zelenkine krošnje. Ata je z vso
močjo povlekel za štrik, mama pa se je nekako tako, kot ob košnji v s senom
naloženi voz, s strani upirala v kravo. Telo Židke se je pod lastno težo in
silo upora, z vso silo zagnalo pod vratni podboj. Okorna prednja cokla je nad
oviro topo udarila v zemljo.
Iz atovih prsi se je izvil klic
po božji pomoči. Tudi mama je že porabila celotno zalogo moči. Srca so divje
razbijala v prsih, kajti bali smo se, da se krava razpleči. Bila je toga kot iz
lesa in če bi zdaj legla, se ne bi pobrala. Agonija je zameglila občutek za
čas, ko je krava z vsemi štirimi končno obstala pred hlevom. Preznojeno telo so
ji stresali krči. Tančice pare, ki so se od telesa dvigale v zrak, je hitro
posrkalo sonce. Pretežka glava ji je lezla k tlom, njen prsni koš se je dvigal
in padal kot mali kovaški meh, ki sem ga atu poganjala v kovačiji.
Rahlo nagnjen teren je še dodatno
zmedel njeno predstavo o hoji. Drsaje je prestavila zdaj eno, zdaj drugo nogo.
Videti je bilo, kot da nosi velike okorne drsalke, nad katerimi nima nadzora.
Po treh drsajočih prestopih sta se ji prednji nogi razširili malce navzven in
kot na ledu zdrsnili preko vlažne travne podlage. Ustavili sta se šele, ko je z
glavo udarila v hruškino deblo. Mamin krik se je jedko izpel pod lesenim
napuščem. Židka je topo strmela predse, čez njeno teme je zdrsnil curek krvi.
Pod ličnicami se je razpršil v nešteto drobnih kapljic, ki so obarvale živo
zelene bilke otave. Ata se je sklonil, pobral odlomljeni rog in nas potolažil,
da nam bo vsaj ta ostal za spomin.
Velik ukrivljen rog, s katerega
nam je mama znala razbrati število kravjih telitev, je kot nož zarezal v mojo
mehko sredico. Uboga Židka, tega si res ni zaslužila! Okoli bele kosti je
mezela kri, ki je s sladkim vonjem privabljala muhe. Mama je segla po leskovo
vejo in hitro odgnala roj pijavk. Začaran krog se je ponovil. Neskončno dolgo
je trajalo, preden so se za silo uskladile vse njene štiri velike lopataste
noge. Starša je zaskrbelo, da bo sejem končan, še preden bosta kravo prignala
do vage.
Židka je čisto počasi, korak za
korakom, poslednjič zapuščala Log. Trojica je sklonjenih glav naposled izginila
v Rajdi. Mama, ki je šla zadnja, se mi je v modrem predpasniku zdela še bolj
majhna in drobna. Kar trajalo in trajalo je, preden so se prikazali izza
ovinka. S sestro sva stekli na hrib, da s pogledom ujameva zadnje trenutke
slovesa. Sledili sva vsakemu gibu. Od časa do časa je krava obstala, nato je v
pesku znova »zaškrtal« korak. Na hribu sva stali še tudi potem, ko je v Špici
že zdavnaj izginila mamina ruta. Začutila sem, da je z Židko tisti trenutek
nekaj odšlo, nekaj za vselej umrlo.
Čas, ki je prej norel, se je
ustavil. Napolnjen s praznino je silil v nebo, ki se je že prevleklo z mlečno
kopreno. Ata in mama sta se nebogljena kot Židka, vrnila domov šele pozno pod
noč. Z dolgimi in pogostimi postanki sta jo komaj prignala do cilja. Kamion je
medtem že odpeljal, na srečo je bilo tisti dan živine za še eno furo. Tako jih
je čakalo mučno čakanje v pozno popoldne. Preden se je kamion vrnil in preden
so stehtali in naložili še zadnjo žival, se je že znočilo. Prestrašeni in
povsem obnemogli Židki je ob transportu na prikolico znova zdrsnilo in zlomila
si je zadnjo nogo.
Zgodba nas je v dno duše
pretresla. Molče smo se spravili spat in si na skrivaj brisali solze. Stara
jalova krava za zakol je imela nizko ceno. Denar od prodaje je pokril le nekaj
naših najbolj osnovnih življenjskih potreb. Z drobižem, ki je ostal, je mama
kupila veliko, kot žamet mehko brisačo. Njene svetlo zelene in roza zaplate,
preko katerih so se prepletale rože iz pisanih zank, so tudi pozimi pričarale
rožnati griček nad hišo. Obešena je bila na veliki leseni kljuki, pritrjeni na
podboj kamrskih vrat in je služila
celotni družini. Vanjo smo si brisali le obraz in to samo ob nedeljah in
praznikih, ko smo odhajali k maši.
ANTONIJA STANONIK, 2. MESTO
Natečaj: VRNITEV
V PRETEKLOST
Geslo: Ona Starejša
Ena
njihova, ena zgodovinska
V njej nastopajo: TESARJEVA DRUŽINA (mama in stara mati, ata in stari
oče, otroci, najmlajši Pobček) in njeni
potomci (Ona Starejša in Ona Mlajša)
Drugi (zdravnik, trgovec in njegova žena,
gostilničar, sosede, mojškra)
ČAS: ne tako daljni
KRAJ: ne tako daleč
Tako je Ona Starejša pripovedovala Oni
Mlajši zgodbo, eno njihovo, eno zgodovinsko.
… Kajti tistega
dne, ko je pri Tesarjevih začelo že močno kapljati od žleba, ker je februarsko
sonce talilo ledene sveče, mama še vedno ni pustila otrok, svojih mulčkov, iz
hiše. Snega je bilo skoraj do oken, in če bodo prišli mokri v hišo, jih ne bo imela
v kaj preobleči. Zato so se otroci podili po hiši, le najstarejši, Matija, ni smel
divjati z njimi. V kotu ob oknu mu je mama pripravila punkelj, nanj pa pripela papirc
z ažurjem. Tako se je odločila, čeprav se je fant kislo držal, ker bi raje
norel z brati po prostorni hiši, v kateri je bilo prijetno toplo. Pa še
štiriletni Pavelček mu je nagajal, motovilil se je okoli punklja in cukal za
kleklje, dokler Matiji ni bilo dovolj, stekel je za njim in bi ga ujel, če ne
bi … prav tedaj iz kuhinje, v kateri se je kuhalo za mlado družino, stopila stara
mati z lončkom kropa v roki. V svoji kamri, kjer sta imela s starim izgovorjen kvartir, je nameravala skuhati prežganko.
A njen Pobček, tako je klicala najmlajšega vnuka, je na begu pred zasledovalcem
skočil naravnost vanjo in ji sklatil iz rok lonček, da se je vrela voda polila
po tanki majčici, saj fant za prave hlače še ni bil dovolj velik. Drobno
telesce se je v hipu spremenilo v en sam mehur in se zvilo od bolečin, da so se
prestrašeni bratci brez besed poskrili po kotih in z bledimi obrazi opazovali mamo
in staro mater, ki sta slačili ubogo telesce. Ata, ki ni mogel gledati tega
prizora, se je zavihtel na kolo in z njim zaril v ozko gaz zasnežene doline, stari
oče pa se je zaprl v svojo delavnico in se nemočen naslonil na svoj delovni
pult.
Ko sta čez uro-dve prišla iz doline ata in zdravnik, je ta
samo kimal z glavo in nič ni kazalo, da bo iz njegovega momljanja prišla
odrešilna beseda.
»Tu se ne da nič narediti, vse je odvisno, koliko volje in moči
ima otrokovo telo.«
Mama, ata in stara mati pa so še kar stali in gledali v
zdravnika, naj vendar pove še kaj spodbudnega.
»Otrok naj ima mir, mulce napodite stran,« je bil stvaren in
redkih besed zdravnik. »Z mokro krpo mu močite ustnice, dokler ne bo mogel sam
piti. In nobenih težkih cunj ne dajajte na otrokovo telo. Raje pazite, da bo
soba ves čas topla.«
Stara mati je potem noč in dan kurila zunaj na ognjišču, da
je bila peč ves čas vroča in v hiši tudi ponoči dovolj toplo. Spet se je
preselila v kuhinjo in pomagala hčeri, ki je podnevi in ponoči bdela ob
otrokovi posteljici in pazila na vsak njegov gib. A tako kot je bilo, nič ni
kazalo, da se bo Pobček pobral, samo usteca je popravljal, ko mu je mama močila
ustnice.
Tiste
dneve so pri Tesarjevih tiho stopali po hiši, kot da bi se Pobček že pripravljal
na pot med angelčke. Čeprav so bili večeri še vedno dolgi, se pri njih nič več niso
zbirali sosedje, da bi ob skupni razsvetljavi iz petrolejke pozno v noč
klekljali in peli. Le sem in tja se je katera od sosed ustavila pri hiši in
povprašala, kako je z najmlajšim. Mami je stisnila priboljšek zanj, seveda
kadar bo lahko spet jedel. Na velikih vratih se je, ne ve se, ali z naročilom
ali kar tako, ustavila mojškra, in mama
ji je brez besed izročila omotek bele tkanine, ki jo je Pobček dobil pri krstu
in jo je hranila v skrinji. Sešije naj mu lepo belo oblačilce, če bo moral »na
pot« ...
Tisti večer, ko je bilo posebno hudo in je ata s starim očetom v delavnici že izbiral les za
trušco, je iz svoje kamre prišla stara
mati. Počutila se je krivo, čeprav ji ni nihče ničesar očital. Pa so pri Tesarjevih
pogosto imeli tihe ure, ker so vsi vedeli, da ga stara mati rada cuka iz
svojega fraklja, in kadar je prišla iz žernade, so se ji pogosto zapletale
noge. A fantova nesreča ni imela s tem nič opraviti, le otrok se ji je
nepričakovano zapletel pod noge. To je vedela tudi njena hči. Zasmilila se ji
je stara mati, ki je bila videti tako zelo potrta, ona pa od nenehnega bdenja na
smrt utrujena, zato ji je rade volje prepustila varstvo bolnička. To noč bo mati
pazila nanj.
»Če bo premikal usteca, mu nanje položite mokro krpico,« ji
je naročala hči.
Potem ko sta s Pobčkom ostala v veliki hiši sama in je vse
naokoli potihnilo, se je stara mati sklonila nadenj in mu zašepetala.
»Nikoli več se ne bom pritaknila niti kapljice iz frakeljčka,
samo ti nam ne umri.«
Fantek se sploh ni zmenil za njeno šepetanje.
In potem se je sklonila še bližje nadenj in še nekoliko
glasneje zašepetala.
»Veš, in kupila ti bom harmonke,
ta prave, kot jih ima Mezetov godec iz Doline. Sem se že zanimala pri njem.
Samo da nam ozdraviš.«
Tedaj so se suha usteca komaj za špranjo odprla in stara
mati mu je zaupala še tole.
»Hodil bo k nam in te učil igrati, saj je najboljši
muzikant.«
In Pobčkova usteca so se razširila, kot bi se hotela
nasmehniti tej materini obljubi.
Ja, tako bo naredila. Izpraznila bo prsten lonček, v katerem
je hranila srebrne krone za čas, ko bo fantu za botro. Takrat mu je nameravala
kupiti harmonke. Pobček je imel neverjeten
posluh, po njej se je vrgel fant. To so ji vsi priznavali. Komaj je shodil, že
je tancal v ritmu in se pozibaval in
ni odtegnil pogleda od Mezetovega godca, kadar je prišel v vas s harmonkami. In ko bo skopnel sneg, bo z
naklekljanimi čipkami odšla v dolino k trgovcu, pri katerem je dobivala
sukanec, še od lani ji dolguje nekaj soldov. Odslužila bo tudi z žernadami. Čeprav je drsela že v
sedemdeseta, so jo še vedno radi vzeli v dnino. Nekajkrat se je z žanjicami
odpeljala žet celo na Koroško.
Naslednji dan se je Pobčku obrnilo na bolje, ker je zmagalo
telo in ker je bila otrokova volja dovolj močna, da je premagala smrt. Ali pa
zaradi obljub bitja, ki ga je tako zelo rado imelo. Kdo bi vedel! Fant je vse
pogosteje odpiral usteca in bi rad pil in po nekaj dneh je spravil vase že
nekaj žlic prežgane juhe. Ko je k Tesarjevim pod Gmajno spet prišel zdravnik,
tokrat mu ni bilo več treba delati gazi, ker sta odjuga in marčevsko sonce tudi
na osojni strani pobirala sneg, je svoje zadovoljstvo pokazal pred vsemi v
hiši. Tudi Pobčkovi bratje, ki so se prej sramežljivo skrivali po kotih, so
prišli bližje.
»Fant se je izmazal. Dobro mu gre. Rane se celijo, mehurji
sušijo. A mulci naj ga kljub temu pustijo pri miru. Da spet ne bo kakšne barufe.«
Iz svoje kamre je prilezla stara mati s trdno sklenjenimi
rokami, in ko je to slišala, se ji je komaj opazno zatresla brada. Potem je
oddrsala nazaj čez nizko obokano vežo in takoj spet sedla za punkelj. Še nekajkrat
mora prepeti, potem se bo nabralo dovolj metrov, da bo špice odnesla trgovcu.
* * *
V petek je
bilo, ko se je znašla za visokim pultom in pred trgovca razgrnila debel klobčič
trdo sklekljanih pogačk.
»Lepo delaš, to pa že moram reči, a kupčije danes še ne bova
sklenila. Bom ti vse dal zapisati. Pa tale klot
vzemi. Boš imela za predpasnike.«
Stara mati je poskušala biti odločna:
»Ne, solde mi daj. Klot
si mi ponujal že prejšnjikrat.
»Ženska, bodi vesela, da ti špice sploh vzamem, pa ne samo od tebe in ta mlade. Tudi od otrok.
Kaj pa misliš, da je meni lahko. Vsa tista pota, pa z vlakom po svetu, dol na
jug …«
Stara mati se mu ni
znala odgovarjati, ni vedela, kako bi deca
upanala. Tolikokrat je bil že okraden, njegova hiša pa je rasla in rasla,
dokupoval je zemljo, gozd, polja. Če bi bil vedno okraden v tistem Belgradu, vsega tega ne bi mogel skupaj
spraviti. A ni vedela, kako naprej.
»Vzemi blago ali pa nič.«
In se je izgubil za vrati, ki so jih zastirale težke zavese,
in naprej v notranjost hiše, kamor klekljarice niso imele vstopa.
Kaj naj bi počela stara mati sama za pultom, tudi ona je stopila
ven. Obsedela je na stopnicah, potegnila dolgo krilo čez hodniške čevlje in
skrila glavo vanj. Nikamor ne bo šla. Tu pri tej hiši je pustila ure in ure
klekljanja, oči so ji obnemogle, blazinice prstov otrdele od večnega
prebadanja, prsti skrčili v členkih. Ne, nikamor ne bo šla.
Čez cesto jo je opazil krčmar, na stežaj odprl okno in se
zadrl:
»Jera, stopi sem, ti bom enega natočil, boš takoj boljše
volje …«
Ona pa nič. Čepela je tam in njeno krilo je na mestu, kamor
je položila glavo, postajalo toplo in mokro. Fant, njen Pobček, je ozdravel,
ker mu je obljubila harmonke, zdaj pa
mu obljube ne bo mogla izpolniti. Da je življenje neusmiljeno in svet grd, je s
tihim trepetom šepetalo le njeno telo, stara mati pa se je spreminjala v
otrdelo kepo, ki ni več ne govorila, ne mislila, ne čutila …
Tako je Ona Starejša končala zgodbo
- eno njihovo, zgodovinsko - in se s pogledom ustavila na Oni Mlajši.
»Ne reci mi zdaj, da se
je vse to res zgodilo?« je bila nejeverna Ona Mlajša.
»Ah, draga moja,
nobene zgodbe ne bi napisala, če bi morala zapisovati samo take resnične. Kaj
pa jaz vem, kako je res bilo! Berem, nabiram zgodbe, pustim, da mi brbotajo v
glavi in jih po svoje zaokrožim. Morda so
resnični samo delčki. Ja, delčki morda. Kot se jih spominjam iz pripovedovanja
stare mame, stricev, naše molčeče mame. Potem jih je obrusil čas, ljudje,
življenje pač …«
»Ampak če zgodbe niso
resnične, zakaj so potem vse tako žalostne? Če jih lahko obrusi čas, če jih
obrusijo ljudje, ki jih prenašajo iz roda v rod, zakaj jih ne obrusiš še ti in
jih narediš lepše?«
In kaj je na to rekla
Ona Starejša?
»Saj res, zakaj jim ne
napišem veselega konca. Na to res nisem pomislila. Naj poskusim! Kje sem že
ostala? A ja!«
Stara mati
je čepela tam in njeno krilo je na mestu, kamor je položila glavo, postalo
toplo in mokro... Okoli vogla, tam od stranskih vrat, je tedaj prišla trgovčeva
žena, povzpela se je po stopnicah in se ustavila ob stari materi.
»Kaj je, mati, ne boste šli domov?«
»Ni mi dal denarja, niti vinarja mi ni dal. Da nima, da so
ga doli pri Belgradu spet okradli na vlaku … jaz pa bi Pobčku tako rada kupila
…« Potresla je z glavo in jo spet skrila v mokro krilo.
»Saj res, kako je z vašim najmlajšim,« je sočutje prevzelo
trgovčevo ženo, ki je slišala praviti o nesreči pri Tesarjevih.
Mati pa je samo tiščala glavo v obleko, le grčasti prsti so komaj
opazno trepetali nad koleni.
»Koliko vam je dolžan moj,« je tiho vprašala žena ob njej.
»Za deset metrov pogačk,«
ji je odgovorila.
»Malo počakajte,« je rekla ona druga in se izgubila na mala
vrata v hišo.
Prav kmalu se je vrnila in ji v roke potisnila majhen omot. Denar,
zavit v starega Domoljuba, je Stara mati skrbno spravila na dno svojega cekarja.
Zdaj je drobno stopala po vzpenjajoči se poti, ki je bila vsa mokra od talečega
se snega. Drobno in urno jo je poganjalo naprej, samo domov, domov … Le enkrat
se je ustavila, da je kupila za otroke nekaj melisnic, ni pa se pustila
pregovoriti, da bi jo pogreli s šilcem sadjevca. Nikjer ni več počivala, pri
nobeni hiši se ni odžejala, hotela je biti čim prej doma.
Na pragu so jo že čakali vnuki in strmeli v njene roke, kdaj
bo segla v malho. Nič niso spraševali, samo čakali so z iskrečimi se očmi.
Prišla je tudi hči, začudena, da je Stara mati že sredi popoldneva doma, in jo
pohvalila:
»Danes ste pa zgodaj prišli.«
In potem ko je stara mati v svoji kamri na mizo postavljala cekar,
je noter pokukal tudi njen stari. Tako od daleč je oplazil žensko, da bi
ugotovil, koliko postaj je naredila. Njegova podjetnost pa mu ni dala miru, da je
ne bi tudi pobaral:
»Ti je plačal?« je komaj razumljivo zamomljal.
»Ja, pa mi je res.« Samo pritrdila mu je, ne bo mu
pripovedovala, kako je prišla do denarja, njemu že ne.
»Pobčku bom zdaj lahko kupila harmonke. Tako sem sklenila. Samo da je fant ozdravel.« In iz njenih
v gube potopljenih oči se je prikradel topel žar. Videla je svojega Pobčka, ki
se bo zagnal v njeno krilo in ji zlezel v naročje. Skupaj bosta igrala. Tudi
ona zna vleči meh. Pokazala mu bo, na katere knofke mora pritiskati, da se iz njih izvablja melodija. Potem pa
naj pride še Mezetov in izmojstri fanta. O, tudi ona ima talente in fant se je
vrgel po njej. In zdaj ko je fantu rešila življenje (čeprav je za to vedela
samo ona), je ne bodo več porivali sem in tja po hiši. Ker njen Pobček je bil
resnično spet zdrav!
»Si zdaj zadovoljna?« Ona Starejša je poškilila na Ono Mlajšo. »Zdaj
zgodba še vedno ni resnična, je pa bolj vesela, in če bi rada, da bi bila še
bolj, bom dodala še tole.« In je
zapisala.
Potem se je
njen stari neopazno pohulil iz kamre,
a se že hip nato vrnil. V rokah je držal nekaj zelencev, tistih, ki jih je
prinesel iz Pensilvanije, zato je imel vedno kakšnega skritega kje blizu.
»Da
se Mezetov godec ne bo pritoževal, češ da ti je moral harmonke šenkat.«
In njegova Jera,
tista, ki so jo že vsi odpisali, ker je preveč rada vlekla iz svojega fraklja in
je morala zato pred svojim starim kdaj tudi bežati okoli vogla, se je oklenila
njegove desnice in jo pobožala s svojimi grčastimi prsti. In stari je temu
kupčku posušene kože in tankih kosti pridal še svojo težko levico in potrepljal
starkino roko, kot bi hotel reči: 'Je že dobro, je že dobro, zdaj je spet vse
dobro. Samo da je naš fant spet zdrav.'
Tako je bilo v tistih časih - ne
tako daljnih - in tistih krajih - ne tako oddaljenih, kjer so živeli kmetje in
gostači, mizarji in tesarji, gospodinje, klekljarice in dninarice, trgovci in
krčmarji, kramarji in potovke …, kjer je bilo življenje trdo, a kdaj tudi lepo,
zato se lahko pišejo tudi take zgodbe: včasih malo žalostne, spet drugič bolj vesele,
vse pa na neki poseben način tudi resnične.
ANA BALANTIČ, 3. MESTO
Vrnitev v preteklost
Domen se je
nagnil s peči in dregnil v mamo.
"Glej, ata je spet nekam odneslo ...!" je
zašepetal in z odprto čitanko prikril navihan obraz. Marinka je spustila
klekljanje iz rok, da je ugasnila enakomeren ritem, ki je polnil sobo.
Potisnila očala na konec nosu in pogledala Štefa. Še pravkar je slišala kako je
otrkal pipo ob pepelnik. Sedaj se je zavit v molk in sključen v kup nesreče, z
desnico oklepal prazne pipe, levica mu je počivala na robu mize. S pogledom je
prebadal prosojen sloj ledenih rož na šipi in gladil zaveso gostega meteža pred
oknom. Z izjemami, je bil molk pri možu redkost.Tokrat ni niti trznil, ko je
kukavica na steni s hreščečim prihodom odkukala novo četrtinko časa. Velike
kosme snežink je veter lepil na okenske police, sloj za slojem. Marinka je brez
besed šla za moževim pogledom, kot da se misli šele tam daleč med belim puhom
srečati z njegovim. Kar slutila je, kam
je zataval. Poznala je tisto zgodbo.
Bilo je prav táko
pozno popoldne. Mrak je že silil iz kotov in Štef je prižgal petrolejko. Če bi
bila mati še živa, bi rekla, da je potraten. Odkar jo je poleti vzela sušica,
se je počutil v temi tako sam. Še malo bo počakal, da svetloba leže čisto k
tlom, potem bo šel k živini. Marjete tudi nocoj ne bo obiskal. Zadnje čase je
bila nekam muhasta. Vedno mu je prešerno prihajala naproti, ko je zaslišala, da
je vrisknil tostran doline. Zdaj se je
zdel kot vsiljivec, ko je moral potrkati na vrata. Oče in mati sta začudeno
gledala ta pletež, drugače zgovoren, je vsake toliko pograbil za kakšen njun
stavek, potem pa se spet predeval po klopi kot v sršenjem gnezdu. Se mu Marjeta
izmika? Vedno je imela pri roki izgovor, zdaj v kuhinji, potem v hlevu, v vrtu.
Ko je lezel za njo v kamro, je na kratko opravila z njim. Če bi objel poleno,
bi čutil več. Ni se mu nasmejala, kit ni razpletla. Po vzroku je ni vprašal,
bal se je odgovora. Čeprav se je med njima delal led, je pomislil le na ženske
muhe. Da bi ga varala, sedaj, ko sta že oznanila poroko in maj bo kmalu tu.
Oni večer se mu je zdela še posebno čudna. V hiši sta bila
sama. Kamra je trepetala v svečni svetlobi in molče sta sedela na zofi,
umaknjena vsak v svoj svet. Prostori pod njima so še kar samevali, ko so
nenadoma Marjetine oči zažarele kot spihana žerjavica. Štef je, misleč, da ga
je ujel dremež, poskočil in se stresel. V tistem je od okna proti njemu švignil
tanek žareč curek in se razblinil za dobro ped pred njegovim obrazom. Skozi
možgane mu je šinilo, da nekdo strelja vanj in ni slišal Marjetinega klica,
začutil je le kos ledu, ki se ga je nenadoma oklenil okoli vratu. Kot bi se
pamet skregala z njegovimi telesom, se je stežka izvil iz krčevitega primeža in
skočil k vratom. Preden ga je strah potisnil, da je zropotal po stopnicah, je s
kotičkom očesa še ujel sliko dekleta,
zlezenega po ležišču. Spodaj je naletel na stara dva, ki sta se pravkar
vrnila iz cerkve. Brez besed je zdrsnil mimo njiju v noč. Mraz in mežikanje
zvezd, ki so se tokrat spustile bliže, ga je počasi treznil.
"Se mi ja ne meša, mogoče je bil samo privid, zadnje
čase ...?" Na tisti strani, kjer
stoji cerkev svetega Primoža, se mu je zdelo, da se nekaj svetlika.
"Pa ja ni kdo prižgal kres v taki zimi?" Tokrat se
na vrhu klanca ni ozrl v dekletovo okno.
Ne, k Marjeti ne
gre! Pa bi rad, bi vsaj zvedel pri čem je, a neka slutnja mu ni dala miru, zato
je tudi v dolino in domov, že nekaj časa hodil po bližnjici. Tudi nje ni bilo
blizu. Čeprav si je tako želel nekdanjega zgiba zavese in njenega prejšnjega
smeha. Kar nekam prazno je bilo brez nje. Bal pa se je tistih oči. Še v snu so
ga nekajkrat splašile.
Sultan, kot oglje
črn volčjak, komaj odrasel, a že prebrisan in zvest, je zunaj že grebel z
verigo, rad bi malo svobode, nato pa hišno toploto. Dovolj je bilo dnevne
straže in snega. Že tako je vsako dopoldne komaj čakal, da Štef v dolini
odsluži svoje delo pri mizarju. Vse šume okoli sebe je znal na pamet, tistega,
ki je prihajal izza ovinka na spodnjem kolovozu, tistega je imel najraje. Vedel
je, da bo potem počehljan za uhlji, da bo gospodarja smel po pasje objeti, da
se bo predenj postavila skleda. Vedno jo je dobil napolnjeno z dobrim. Potem
bosta šla k živini. Ob Ceko se bo podrgnil in mu bo vrnila z oblizki. Le z voli
si ni bil ravno na čistem. Niso bili vsak dan iste volje.
"Sultan, pridi!" ga je Štef odpel z verige. Takoj
je bil hlev pod budnim očesom višjega inšpektorja. No, kontrola opravljena,
sedaj bo gospodar zmogel brez njega in ...
"Le pojdi poba, saj vem ..." je še slišal, potem
ga je vzel snežni puh.
Luna je že stala na slemenu hiše, ko je Štefa, ki se je
ravno spravljal na stolček zraven krave in hotel podstaviti golido, pretresel
nenavaden hrušč in lajež , ki se je naglo bližal. Voli so nevarno nategnili
verige, Ceka je stopila na odvrženo golido in jo strla. V trenutku je bil fant
na vratih. Enak namen je imel tudi Sultan, le v obratni smeri, da sta med
podboji treščila skupaj. Pes se je cvileč pognal proti svislim. Štef pa na
plano, a ga je v trenutku prikovalo ob zid, ko je mimo njega švignil velik
lojtrnik z dvema paroma konj. Preden je zajel sapo, je spet pridrevilo mimo.
Zadnji del voza ni dohajal ukazov in je kot pijanec zadeval ob vse, kar je bilo
na poti. Kot na sodni dan se je divja jaga še nekajkrat ponovila. Kolesa in
kopita so v krogu mlela dvorišče. Vse naokrog sta frčala sneg in blato. Štef,
trd od strahu, se je bleščal v mesečini, kot na novo ometan zid. Po licih so mu
same od sebe tekle solze. Noge zmehčane, da niti v hlev ni zmogel, kjer je
mukala živina. "Pomagaj bog in ...!" Zrak se je paral od hudega. Na
vozu nečloveški glasovi in žvižganje biča, ki je udrihal po konjih.
Nenadoma, kot bi upihnil svečo, je hrušč izginil za hišo. Le
nekaj regljanja je še oddal spodnji kolovoz, potem gluha tišina, da so zabolela
ušesa.
Tudi iz hleva nobenega zvoka. Štef se je zdramil in planil
vanj. Ob medli svetlobi leščerbe, je videl samo izbuljene oči preplašenih
živali, ki so okamenele od nenadne gluhote. Sultan se ni dvignil, ostal je zvit
v klobčič, le oči so proseče mežikale. Kožuh, vedno lepo počesan, je bil sedaj
nasršen in po hrbtu se mu je vlekla črta zlepljene dlake.
"Z bičem te je, prekleti!" in je stekel čez razmesarjeno
dvorišče po škaf vode in cunje.
"Sultan, nocoj boš ostal tukaj!" Ko se je čezenj
pogrnila še odeja, mu je bilo jasno, da bo moral nocoj miriti tovariše.
Štef, pretresen in tako sam, ni mogel zaspati. Vsake toliko
ga je le vzelo, a strah ... Prej kot po navadi je bil zjutraj v hlevu, oskrbel
živino, psu prinesel skledo, ki pa je še povohal ni, le jezik je pomočil v vodo
in se odzibal na plano za nujo.
"Saj bo poba, kar lezi!" ga je pogladil ob
povratku. Na težka dvojna vrata je zataknil železna drogova in ju sklenil z
obešanko. Nikoli mu ni bilo treba tega storiti, a tokrat ... in se je počasi
odpravil v dolino. Kolovoz je kazal razdejanje včerajšnje jage. Radovednost ga
je vlekla, da je šel po sledi in ni zavil na bližnjico. Moralo se je začeti in končati
na Marjetinem dvorišču, ki je bilo tako zdelano kot njegovo. Kot bi čakala
nanj, sta skozi vrata planila njena starša.
"Marjeta je šla z njim, kar odpeljal jo je, nič ni
rekla. Bila je kot mesečna, ni se
upirala ... še skrinjo sva mu morala pomagati ... taka lepa skrinja,
čisto nova ... in najina Mretka ..." je vrelo iz obeh hkrati. Mati se ga
je oklenila okoli vratu, iščoč pomoči.
"Podrepnikov, a ta mi je svetil sinoči, baraba!?"
Zbodlo ga je kot bi pogoltnil ježa.
"Kako se je obesila ravno nanj?" Pljunil je v
brozgo, brcnil v bršljan, ki je objeden
od srnjadi lezel po škarpi Marjetinega vrta in preklel vse svetnike.
In bila je
poroka, da daleč okoli ne take. Štefu so se ljudje umikali. Ta pa ni vedel, naj
žaluje ali se sramuje. Župnik ga je tolažil. Prijatelji so molčali, če je hotel
v gostilni plačati štefan vina, so plačali oni. So vedeli nekaj, kar on ni, so
ga pomilovali?
Minilo je poldrugo leto, ko ga je skoraj dotolkla novica, da
je Marjeto vzel težek porod, da ni zapustila živega rojenca. Da je bila revica
večkrat tepena kot sita, da ji ni bilo tako lepo postlano, kot ji je Podrepnik
prej nasadil obljub, denarja in rožic v njeno dušo. In njegova stara? Po
zaselkih je še dolgo potem šlo, da se peča z uroki, da je sin po nji tako divji.
Marjeto je baje zacoprala. Ljudje so privlekli na dan vse nenavadne dogodke.
Neko noč jo je prineslo k porodnici pod Selom, ki je potem rodila otroka brez
udov. Da ga je stara kar utišala. Včasih se je tam od svetega Primoža nekaj
svetlikalo. Najbolj tistega večera, ko je stara spustila dušo v vodnjaku za
hišo. Podrepnika je potem gnetel arest, kmetijo pa je žrl hudič.
"Prekleto!" sta nenadoma zaslišala mama in Domen, ki je že
nekaj časa tiho sedel ob njej in vsake toliko pomočil noge v topel Sultanov
kožuh. Zunaj se je delal prav tak večer kot takrat. Snežiti je prenehalo in
luna je vstala izza slemena, da je osvetlila sobo, kajti onadva si nista upala
prižgati luči, da ne zmoti očetovih tihih spominov. V tišino je vdrl še
zarožljaj medeninaste verižice, ki jo je utež potegnila čez kolesca v uri. Sultan, kljub letom še poln moči, je neslišno
vstal izpod klopi in se pretegnil. Prišla je ura, ki jo je bil navajen.
"Štef, treba bo k živini!" se je s smrčkom podrsal
ob njegove noge.
