natečaji za leto 2015

Spoštovani,

V Klekljarskem društvu Cvetke smo razmišljali, da bi  9. Slovenske klekljarske dneve, ki bodo potekali med 24. aprilom in 3. majem 2015, posvetili tudi skodelici kave.

Ideja se nam je zdela vredna, da jo udejanjimo na več različnih načinov.

Zavedamo se, da je skodelica kave v našem življenju nenehno prisotna. Ob kavi se tkejo številne vezi, ob njej se odpočijemo, si naberemo novih moči, lahko tudi polenarimo, zakaj pa ne, sklepamo posle, razmišljamo, delamo, ustvarjamo...

Skodelica kave bo zategadelj postala izziv za literate na literarnem natečaju, pa za umetnike, ki se bodo udeležili slikarske kolonije 25. aprila 2015 na Bahačevem vrtu v Žireh.

Klekljarice iz domačih in tujih logov bodo klekljale prtičke, na katere bomo potem postavljali skodelice.

Nadejamo se, da se boste razveselili naše pobude, da izdelate prav posebno - unikatno skodelico za kavo. Lahko je iz gline, lahko pa tudi iz drugih materialov. Pogoj je le, da pri izdelavi uporabljate (tudi) roke.

Prepričani smo, da podobnega ''rokodelskega natečaja'' v Sloveniji še ni bilo.

Verjemite, tudi me smo polne adrenalina ob misli, kakšno skodelico boste oblikovali in jo potem poslali ali osebno prinesli v Žiri, na razstavo skodelic in čipk 2015, ki jo bomo konec aprila odprli v Poslovnem centru Ika v Žireh.

Za kakršnekoli informacije nas lahko pokličete, veselimo se že, da bomo z vašo pomočjo lahko predstavili morda največjo in najbolj bogato tovrstno razstavo v Sloveniji!

Toplo vas pozdravljamo,

Klekljarice iz Klekljarskega društva Cvetke Žiri

kontakt: Milena Miklavčič

cipka.ziri@gmail.





 ************************************

                                 1. natečaj

   BESEDNE NITKE, IZ KATERIH SE SPLETAJO UMETNINE

V času 9. Vseslovenskih klekljarskih dni, ki bodo s svojo bogato vsebino ponovno zaznamovali žirovski etnološki in turistični utrip med 24. aprilom in 2. majem 2015, klekljarsko društvo CVETKE iz ŽIROV razpisuje   
       

    6. Literarni natečaj v poeziji ali prozi z naslovom:     

                   
           SKODELICA KAVE

Literarna dela, v katerih se boste- kakorkoli že- sprehodili po preteklosti ali sedanjosti, se ob skodelici kave srečevali sami s seboj, s predniki, z ljubljenimi osebami, dogodki, s soncem ali zvezdami ali kar tako, boste oddali do 2. aprila 2015 na naslov: DRUŠTVO CVETKE, GREGORČIČEVA 26,4226 ŽIRI.

Besedilom, ki jih pošljete po elektronski pošti cipka.ziri@gmail.com, dodajte šifro.

Besedilom, ki jih pošljete po pošti, priložite zaprto kuverto s šifro in s svojimi podatki: ime in priimek, naslov, telefonsko številko in elektronski naslov.

Najboljša dela bodo nagrajena z zlato, srebrno in bronasto čipko.

Nagrade bodo podeljene v SOBOTO, 25. APRILA 201, ob 18.00 uri, v  POSLOVNEM CENTRU IKA v Žireh, na literarnem večeru, na katerega bodo povabljeni vsi sodelujoči.

Vsi sodelujoči bodo povabljeni na ogled razstav in ostale spremljajoče prireditve.

Poskrbljeno bo tudi za prigrizek.

               

             *****************************

  

                      2. natečaj

V času 9. Vseslovenskih klekljarskih dni, ki bodo s svojo bogato vsebino ponovno zaznamovali žirovski etnološki in turistični utrip med 24. aprilom in 2. majem 2015, klekljarsko društvo CVETKE iz ŽIROV razpisuje          

           

                1. mednarodni rokodelski natečaj
                               z naslovom                             

                 SKODELICA KAVE

K sodelovanju vabimo vse, ki vam je blizu keramika, glina in drugi materiali, iz katerih boste želeli izdelati unikatno skodelico kave.

Skodelice kave bodo v času 9. Vseslovenskih klekljarskih dni postavljene na ogled tudi obiskovalcem.

Z izdelki nas razveselite najkasneje do 2o. aprila 2015 na naslov: DRUŠTVO CVETKE, GREGORČIČEVA 26,4226 ŽIRI.  
Lahko jih prinesete tudi osebno.

Najboljša dela bodo nagrajena z zlato, srebrno in bronasto čipko.

Nagrade bodo podeljene v SOBOTO, 25. APRILA 2015 ob 15.00 uri v  POSLOVNEM CENTRU IKA v Žireh,  
na druženju, na katerega bodo povabljeni vsi sodelujoči.

                 ***********************

                                        3. natečaj

V času 9. Vseslovenskih klekljarskih dni, ki bodo s svojo bogato vsebino ponovno zaznamovali žirovski etnološki in turistični utrip med 24. aprilom in 2. majem 2015, Vas klekljarsko društvo CVETKE iz ŽIROV vabi, da se udeležite  

       4 . LIKOVNE KOLONIJE V ŽIREH

                         z naslovom

               SKODELICA KAVE

Pridružite se  nam  na Bahačevem vrtu, Loška cesta 11, Žiri, v soboto, 25. aprila 2015, ob 10.00 uri.

                 *******************

                          4. natečaj

 V času 9. Vseslovenskih klekljarskih dni, ki bodo s svojo bogato vsebino ponovno zaznamovali žirovski etnološki in turistični utrip med 24. aprilom in 2. majem 2015, klekljarsko društvo CVETKE iz ŽIROV razpisuje        

   3. mednarodni klekljarski natečaj z   naslovom      

                       

    PRTIČEK pod SKODELICO KAVE

K sodelovanju vabimo vse, ki ste vešči sukanja klekeljnov. Dovolite si, da vaša domišljija dobi krila in naklekljano čipko -morda, ni pa nujno - združi tudi z drugimi naravnimi materiali v unikaten izdelek!

Naklekljani prti in skodelice kave bodo v času 9. Vseslovenskih klekljarskih dni postavljeni na ogled tudi obiskovalcem.

Z izdelki nas razveselite do 2o. aprila 2015 na naslov: DRUŠTVO CVETKE, GREGORČIČEVA 26,4226 ŽIRI. Lahko jih prinesete tudi osebno.

Najboljša dela bodo nagrajena z zlato, srebrno in bronasto čipko.

Nagrade bodo podeljene v SOBOTO, 25. APRILA 2015 v  POSLOVNEM CENTRU IKA v Žireh,  ob 15.00 uri, na druženju, na katerega bodo povabljeni vsi sodelujoči.

               

5. LITERARNI NATEČAJ V ŽIREH, POEZIJA

KARMEN VIDMAR, 1. MESTO

geslo : ko čas še ni bežal

takrat čas ni bežal

toplina kamnitega dvorišča se je dotikala

in me opisovala  vse je bilo veliko in odprto

številne ljubezni so se lahko stiskale v eni sobi

ob enem ognjišču ob isti  črnobeli  televiziji

skuštrani prostori so dišali po kruhu in smehu

hiše so si podajale dotike otroških dlani

in ulice so skakale migetajočih obrazov 

toda odkar ne rasem več čas vsako leto bolj hiti

in z vsakim letom se krči velika ravnina

ulice in hiše so vse bolj prazne

le še malokdo se dotakne pokrajine

 pokušanje samote je za odtenek temnejše

in zdi se kot da  vse utihne ko čas pije vzdušje hitenja

 MILAN ŽNIDERIČ, HORJUL, 2. MESTO

Sončnica

Stene so rumene.

Sam diham v tem prostoru.

Zbudil sem se v tuji sobi.

V njej ni nobene moje sledi.

Ne vem več, koliko časa sem že tu na obisku.

Morda je čas, da se vrnem.

Danes sem preveč utrujen; moral bom počakati.

Jutro drsi v dan; odprem okna.

Sedim priklenjen ob oknu; na okenski polici knjiga.

Čudovito je.

Zaskrbljene misli so na drugi strani; izginjajo v daljavah.

morda ljubim le misel

Gledam v deževen dan; kaplje dežja umivajo in hladijo.

Povsem neprimeren dan je za vrnitev domov.

Na mizici je zajtrk.

Iščem te nove okuse.

Iščem novo v vsem, za kar se mi zdi, kakor da bi hip prej pozabil.

Nerad pozabljam, a neizmerno rad iščem.

Segam v jutri, že celo življenje.

Režem in sestavljam brezbrižno; vsi kolaži ob meni dobivajo nove barve in vsa nova imena se lahko rojevajo iz spomina bežečih stvari, da je vse povsem preprosto v ležanju na spomladanski trati pod rožnatimi cvetovi cvetoče jablane.

Jablana se je razcvetela kakor iz moje želje.

Nikomur je nisem vzel; morda je nihče ni videl, ko je šel mimo mene.

morda ljubim samoto

Jaz pa sem jo sanjal med rožnatimi cvetovi in sadeži na mizi; nekaj cvetnih lističev je na podstavljenem prtičku.

Meglene slike rastejo; mimogrede opazim otroški dlani; segata ob meni; segata iz daljave na majhno zeleno mizico iz pisanih prekratkih rokavov; po odmoru, napolnjenim s kričanjem, je smeh ob meni.

Velika okna so pročelja jesenskih barv; belina sega do obzorja; zelene trate poležavajo med robovi gozdov; pogled v meni sanja.

Pisane bele besede na zeleni tabli me prevzemajo.

Sestavljam jih v svoj zvezek; vse se prelijejo v moje barve; poletim.

Ves čas berem; skrbno odvijam prejeta darila; beseda me vrača domov. 

Pobeljena gora; slika na steni čaka; pripeta je na krožec sonca v desnem vogalu; vračam se; in večer pada na dišečo obalo; valovi šepetajo le, če prisluhneš.

Odžejam se s požirki hladne vode iz tolmuna in v roke vzamem majhen hlebček kruha; pravkar je bil vzet iz peči; trava valovi v vetru in mi ziblje pogled.    

Bela kava je na mizi; košček kruha; večer je; v jutru sonce plane na obraz in roke; bela kava je na mizi; v rokah vroč kostanj; slabotna luč že utripa; prižigamo sveče.

Hladno postaja v senci na robu gozda; na drugem bregu plašna srna na večerni paši.

Na saneh se spustim v dolino; belina in svetlo modro nebo; na nebo pripet krožec sonca; prav tu med stenami.

Na vrtu se suši belo perilo; jadra skozi drsenje vetra; veter ravna belino; sonce guba obraz. 

Zvezde na nebu, skoraj na dotik; na saneh nisem sam; veseli kriki; skoraj na dotik.

Povzpnem se na osamljeno gugalnico, na kateri me ni več strah; tihi zvon sem.

Počitnice naznanjajo poletje; češnje se že barvajo; čas zorenja me vodi po neznanih poteh; gost sem novim neznanim krajem; vsi neznani kraji so vse bolj domači; samotne hiše streha leži med zidovi.

Na oknu ledene rože; reže jih počeno steklo.

Podstrešje vabi v skrivnost; tu gnezdijo polhi; od srede noči do jutra hrupno strašijo; v veliki stari skrinji je papirnat zaklad; knjige brez slik; slike brez barv.

Na prašni cesti sem; na strmih robovih nad cesto skrite zaprašene gozdne jagode.

Bliski osvetljujejo sobo; grmenje z oken otresa kaplje dežja; v vetru so krošnje dreves zvok blazneče  piščali; toplo oblečen čakam, da me grom in strela preženeta v nevihtno noč.  

Po nedeljski maši se vračam, tik pred kosilom; podnice so belo poribane; mehko drsijo koraki; v kotu zimzelen v slap; na radiu pesem.

Na radiu pesem; enoličnost melodije; utripam v besedah; note utripajo s sončnimi žarki, ki bliskajo med listi drevesa.

Čebele šumeče pršijo vonj lipe iz rumenih cvetov; sladke poti vodijo domov.     

V vrhu visoke košate smreke sem našel gnezdo; prazno je že; grmenje se vrača.

Prašna cesta je povsem prazna; čaka dežja; sončnica na vrtu opazuje sončni zahod.

Nekdo prepeva; slišim bitje stare ure skozi odprto okno; veter odnaša zvonjenje; obzorje ugaša dan.

Sonce mi sije v oči, v njih nosim žar imena, vrezanega v deblo, ki cedi sladek sok bele breze in sem še žejen požirka hrepenenja.

Moje roke so rdeče obarvale borovnice; sok sladkosti pušča sledi; v mrazu drhtijo moje suhe ustnice; v neznani toplini drhti moje telo.

V poznem večeru lovim melodije; padam v besede; iščem in bežim; v temo brez meja obzorja.

Sanjam; vsako noč sanjam; vsak dan sanje pozabim; iz teme slepote v življenje valovim kot beli cvetovi mlade rži, ki jih veter praši v poznem maju; nasmeh trosi ptičje strašilo.

in hrepenim vse

kar ni mi dano

Izlivam se v dneve; izlivam sanje; v samoti šepetam sledi na beli papir.

Ovitek knjige je postaran; listi so skoraj rumeni.

Knjiga je ob meni; na njej je zabeleženo moje ime; prebiram verze; lovim pisane barve.

Spuščam se med stihi v sanjski svet; ni povsem moj, vendar si ga želim, ni povsem srečen, vendar se ga ne bojim.

Besede se pletejo v tiste žarke, ki sem jih pozabil loviti; in segam v življenje tistih, ki so jih prepoznali.

Danes mi prinašajo zamujeno; kakor da bi bile poklonjene meni; iz besed se prelivajo v moje misli.

Sledi grenke bolečine v verzih me navdihujejo in mi ne jemljejo poguma.

Na prazno stran pripišem še svoje misli; morda jih nekoč prekvasim v verze; morda se nekoč tudi moje misli vrnejo k meni; ali pa jih kdo najde in se jih oklene.

Pokloniti želim nekaj besed; ves čas pišem.

Kosilo me čaka.

Pa se mi ne zdi nedeljsko; morda me oklepa turobnost, ki jo nosi deževen dan.

Nedeljski sprehod, zapisan na opomnik koledarja, bo v tem vremenu moral odpasti.

Ne moti me posedanje; željan sem počitka.

Juha je premalo vroča.

Rumeno jabolko dehti jesen.

Kaplje pospešeno drsijo po steklu zaprtega okna; tik pred spodnjim robom se za hip zaustavijo.

Pomladno se barvajo trave; veselim se ljudi; prihajajo v sobo.

Prihajajo z nasmehom preko teh širokih vrat; prinesli so mi čudovito zgodbo; prihajajo skozi okna.

Prišli so v zgodbah otrok in v drsenju avta na mokri cesti; v njih se nasmejani sončimo ob jezerih,

rekah, ob torti na fotografijah in mladostnih obrazih; na okensko polico mi poklanjajo nove knjige.

Radoveden se sprehajam v vseh teh njihovih prigodah; odpirajo mi nov neznan svet.

Ponujajo mi čudovito vezan zvezek; a je prazen; oklenem se knjige; oklenem se svojega okna.

Na mobilnem telefonu, ki ga je nekdo pozabil v tej sobi, pregledujejo in brišejo neodgovorjene klice.

Otroci polagajo majhne dlani na zeleno mizico, segajo po drobnih sladkarijah in pojejo; v meni je njihov aplavz.

V otroških očeh se iskri pogled, ki me prevzame in očara; kakor da bi me želel poznati.

Povsod po sobi so razstavljene knjige.

Rad jih prebiram; potujejo med rokami obiskovalcev.

Knjiga v mojih rokah ima sončno rumen ovitek; našel sem novo pesem; prevzame me in me ne bo več zapustila; v sobo se počasi spušča tišina; skoraj kot davni odmev je.

Ženski glas je odmev moškemu glasu; šepeta mi med trnje cvetoče besede.

morda ljubim le misel

ki mi je najbližja

morda ljubim samoto

svoje ljubezni

in hrepenim vse

kar ni mi dano

in vse česar ne morem dati

     in tišina noči

mi govori moje neizrečene besede

in kot odmev rodi plaz

rodi neizrečeno bolečino

     tvoje in moje želje

pa plešejo same poslednji veliki valček

v melodiji tišine

     rodila sva jih

     izgubila sva jih

pozabiva nikdar

Moji obiskovalci odhajajo skozi vrata; odhajajo na drugo stran oken; in z njimi potujem; na ulici mi prižigajo luči; rumeni krožci so pripeti na bleščeče pločevine; v daljavo izginjajo oranžni in rdeči utripi; ugašajo v oknih drobne utripajoče luči.

Sedijo ob meni; sedijo na drugi strani sobe; sedijo daleč, daleč proč; beseda jih komaj doseže.

Vence spletajo v svojih pogovorih; zrem v njihove vesele oči.

Sedim ob oknu; v tišini opazujem; opazujem ljudi na tej in na oni strani.

Veselim se ljudi; prihajajo in odhajajo.

Prihajajo in odhajajo preko teh širokih vrat; vidim jih skozi okna; prihajajo z nasmehom.

Čudovito je.

In zabavno; neznanci me kličejo oči in njihovi otroci dedi. 

Zaskrbljene misli so na drugi strani; izginjajo v daljavah.

Jutri se bo k oknu obrnil sončnice cvet.

bele ptice bodo odletele

Nov šopek je v vazi.

sneg prekrije zimzelen

Berem.

pozabim te nikdar

Večer je; končam pisanje; svetloba sobe tipa v temo; morda bi moral poiskati sveče.

Zaprem okna; odložim prenosnik in knjigo ob šopek; skoraj zaprti rožnati cvetovi na temni vejici se skozi kaplje medlo bleščijo.

VESNA ŠARE – 3. MESTO

oranžna poletja

hodil si

skozi nasade oranževcev

pobrala sem noge

in stopila za tabo

tudi mi smo jih imeli doma

takrat ko so okna

še prepevala

sredi kuhinje so stali v krogu

z rokami

spetimi v naročju

kot ženska ki čaka

na dopolnitev

in vedeli za vse besede

ki so razprle posodo

na maminem predpasniku

ne joči mi je šepetala mama

in mi brisala limone z lic

ne joči saj je samo krožnik

kmalu bo pognal nov

še lepši še modrejši

podarila je roke pticam

da sem zagledala brstje

na trebuhu

in stresla gube v nasmeh

ko se je zavihtela žlica

sredi tekočega prostora

čutila sem kako drvi

mamina senca

kako se plazi kazalec

skrivaj

da ne izvemo za jesen

in mize so stopicale

stoli omare

tako zelo

počasi

in samo takrat sem znala biti

sad oranževca